Koliko je resnice o sejanju oblakov in spreminjanju vremena?

”Gre za neizpodbitno dejstvo, da je šel Hatfield v hribe 19-krat, da pripelje dež in 19-krat je deževalo kot je obljubil. Zadnji december so mu ponudili 1000 dolarjev nagrade, polovico kot šala, pod pogojem, da napade 18 inčev dežja v Južni Kaliforniji med 15. decembrom in 1. majem. Pobral je nagrado.”

”Pospeševalec vlage” in Charles Mallory Hatfield

Nato je v zgodnjih 1940-ih, dr. Wilhelm Reich, razvijal tehnike spreminjanja vremena v svojem Orgonon Research Center v Rangeleyu, državi Maine. Reich je odprto delil svoja odkritja z ameriškim obrambnim ministrstvom, ker je verjel, da je sovražnik njegovega sovražnika, nacistične Nemčije, njegov prijatelj. Sam se ni zavedal da je bil obravnavan kot vohun, zaradi njegovega pionirskega dela na številnih področjih, vključno s spreminjanjem vremena. On je skoval izraz ”orgonska energija”, izpeljanke iz ”orgazma” in ”organizma”, kot opis življenjske energije. Leta 1940 je začel graditi orgonske akumulatorje, modificirati Faradejeve kletke, ki so bile dobrodejne za rakave bolnike. Trdil je, da imajo na njegove miši z rakom v laboratoriju izjemno pozitivne učinke, zato je zgradil verzije v človeški velikosti. Časopisi so pisali o njih kot o ”seks škatlah”, ki zdravijo raka. Po dveh kritičnih člankih v časopisih The New Republic in Harper’s leta 1947 je Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je Reicha zaprla zaradi meddržavne pošiljke orgonskih akumulatorjev in literature, kar je označila kot ”prevaro najvišje stopnje”. Leta 1956 je bil zaprt, ob tem pa so po odredbi sodišča zažgali preko 6 ton njegovih publikacij. Umrl je v zaporu leto dni kasneje. 

Dr. Wilhelm Reich in njegova ”škatla”

No, začetek znanosti spreminjanja vremena je danes pripisana predvsem ameriškemu kemiku in meteorologu, Vincentu Josephu Schaeferju, ki je razvil ”sejanje oblakov”. Leta 1946 ki je, med tem ko je bil raziskovalec v raziskovalnemu laboratoriju pri General Electric, modificiral oblake s tem, ko jih je zasejal s suhim ledom. Do konca leta je konstantno ustvarjal oblake s sejanjem iz letala in tako ustvarjal tako dež kot sneg.

Vincent Joseph Schaefer

Kmalu za tem ga je kontaktirala in rekrutirala ameriška vojska, da nadaljuje s svojo raziskavo. Julija leta 1946 je Irving Langmuir, dobitnik Nobelove nagrade v kemiji leta 1932, s sedaj svojim asistentom Schaeferjem, odkril, da je lahko vlaga, ki je običajno ostala v obliki pare pod mejo zamrzovanja, spremeni v ledene kristale, če jo ohladijo s suhim ledom. Novembra istega leta je Raziskovalni laboratorij General Eletric v New Yorku (Langmuir in Bernard Vonnegut) odkril, da se za jedra pri sejanju oblakov lahko uporabi srebrov jodid. Sejanje oblakov je vključevalo vstavljanje velikih količin jedrnih spojin v oblake za ustvarjanje kristalov. Langmuir je bil tudi inspiracija za izmišljenega znanstvenika dr. Felixa Hoenikkerja v noveli Cat’s Cradle, ki jo je napisal Kurt Vonnegut, brat Bernarda, ki je prav tako bežno delal za General Electric. Lik, dr. Hoenikker odkrije snov ” poimenovano ”ice-nine”, ki na koncu uniči svet.

Knjiga Cat’s Cradle

Leta 1947 sta Schafer in Langmuir delal na projektu Cirrus, z namenom oslabitve hurikanov s pomočjo sejanja oblakov. Z letalom so na razdalji 175 km razpršili 36 kg suhega ledu, nato so se obrnili in dodatno razpršili dvakrat po 23 kg na veliki oblak in krožili okoli njega, da bi videli spremembe. Pri prvem preletu so opazili, da se je dno oblaka pod njimi začelo razprševati. Po drugem preletu pa je vrh oblaka nadaljeval z rastjo. Zadovoljni z učinkom so se vrnili v bazo. Naslednji dan so znanstveniki želeli preučiti nevihto, vendar na predvideni lokaciji le te ni bilo. Po obsežnem iskanju, so našli center hurikana 160 km stran od pričakovane lokacije. Na njihovo presenečenje, se je hurikan obrnil za 135 stopinj in se še ojačal! Do popoldneva je dosegel Georgio in Južno Karolino, kjer je povzročil veliko škode.

Projekt Cirrus, posadka in znanstveniki izpred B-17, uporabljenega za sejanje oblakov in posledice hurikana, Georgia (1947)

Javnost je bila ogorčena, da so znanstveniki, ki so ustvarili nevihto, le to obrnili proti Georgiji. Grozili so, da bodo vložili tožbe. V prid General Electric (GE) ni šlo niti, da je vodja njihovih laboratorijev, dr. Irving Langmuir, podal izjavo, da je ”99%” prepričan, da je nevihta spremenila smer zaradi sejanja.  na koncu so zagovorniki  GE našli primere, kjer so hurikani v preteklosti že spreminjali smer. Specifično leta 1906, ko je eksperimentiral Charles Hatfield. Naključje? Veliko let si nato noben znanstvenik ni drznil omeniti ”modifikacijo vremena” in ”hurikan” v istem stavku. Ta leta so pri nacionalnem projektu za raziskave hurikanov, izvajali testiranja potihoma preko komercialnih letal. To so izvajali na Hondurasu s sodelovanjem represivne United Fruit Company, s pomočjo katere je CIA organizirala državne prevrate v Južni Ameriki. To podjetje je bil podvig Rockefellerja in je imelo tesne povezave s CIA, Honduras pa je bil njihova ”banana republika”. Vse dokler nista leta 1962 ameriški Urad za vreme in obrambno ministrstvo dosegla formalen sporazum za izvajanje projekta ”Stormfury” in ponovna začela z javnimi poskusi sejanja hurikanov.

Osebje iz posadke projekta Stormfury in United Fruit Company

Enako se je zgodilo v Veliki Britaniji s projektom ”Cumulus”, iniciative britanske vlade pri raziskovanju manipulacije vremena. Znotraj vladinih krogov je bil projekt poimenovan ”Operacija čarovniški doktor” in je potekal od leta 1949 do 1952. Mnogi še danes verjamejo, da je veliko poplavo leta 1952 v mestu Lynmouth povzročila britanska vlada z omenjeno operacijo sejanja oblakov. Vendar pa je bilo to prav tako ovrženo z argumentom, da so ”v tej regiji že bile poplave”.

Poplava v Lynmouthu 1952 in poplave v Sloveniji; Luče 2023

Tako je General Electric, ki se je zanimal za znanost kontrole vremena, nadaljeval z eksperimenti izza pozornosti javnosti. Časnik Charleston Daily Mail je 11. decembra 1950 napisal kratek članek glede Langmuirja:

”Ustvarjanje dežja” ali kontrola vremena je lahko mogočno kot vojno orožje kot je atomska bomba, je danes dejal fizik, Nobelov nagrajenec. Dr. Irving Langmuir, pionir ”ustvarjanja dežja” je dejal, da bi morala vlada zagrabiti fenomen kontrole vremena, kot je to naredila pri atomski energiji, ko je Albert Einsten povedal nekdanjemu predsedniku Rooseveltu leta 1939, o potencialni moči orožja cepljenja atoma. Količina osvobojene energije, učinek 30 miligramov srebrovega jodida pod optimalnimi pogoji, je enaka tisi atomske bombe”, je dejal Langmuir.

Avgusta 1953 so ZDA oblikovale Predsedniško svetovalno komisijo za kontrolo vremena. Njen namen je bil ugotoviti učinkovitost postopkov spreminjanja vremena in obseg v katerem bi se vlada vključevala v te aktivnosti. Kapetan Howard T. Orville je bil tisti, ki je vodil to komisijo. Naslovnica časnika Collier’s iz 28. maja 1954, je prikazovala moškega, ki dobesedno spreminja letne čase s sistemom ročk in gumbov. Orville je napisal članek in v njem povedal: ”… če raziskave o nadzoru vremena prejmejo javno podporo in sredstva za raziskave, ki si jih zasluži, bomo morda sčasoma lahko naredili vreme skoraj po naročilu.”

Naslovnica časnika Collier’s

Časnik The American Weekly je 25. maja 1954 objavil članek Francesa Leightona, ki je uporabil informacijo kapetana Orvillea.  Članek je nedvoumno opisal tekmo, kdo bo nadziral zemeljske termometre. Ilustracija, ki je bila priložena delu, je upodabljala zlovešč videz satelita, ki bi lahko “usmeril sončno svetlobo, da bi stopil led v zamrznjenih pristaniščih ali odmrznil zmrznjene pridelke – ali požgal sovražna mesta.”

Satelit za modificiranje vremena

Leta 1967 je ameriški senat sprejel “Magnussonov zakon” (S373), s katerim je pooblastil ministra za trgovino, da pospeši programe uporabnih raziskav, razvoja in eksperimentiranja pri spreminjanju vremena in podnebja. Predlog zakona je v naslednjih treh letih dodelil 12, 30 in 40 milijonov dolarjev. Do leta 1970 so predvidevali izdatke okoli 149 milijonov dolarjev letno. Do leta 1973 je obstajala 700 znanstvenikov in inženirjev, katerih glavna preokupacija je bilo spreminjanje vremena. Projekt Stormfury je leta 1969 sejal hurikan ”Debbie” petkrat in rezultati ”so bili ohrabjujoči, tako da so načrtovali širitev raziskovalnega programa”. Hurikan Ginger je bil sejan 1971.

Posledice hurikanov Debbie in Ginger

Takšno ”skrito vojno” ni nikoli potrebno razglasiti ali da bi zanjo vedela prizadeta populacija. Lahko bi trajalo leta, pri čemer bi se tega zavedale le vpletene varnostne sile. Leta suše in neurij, bi pripisali neprijazni naravi in ​​šele po tem ko je narod temeljito izčrpan, bi bil poskus oboroženega prevzema.

Gordon J.F. McDonald

Zavedamo se, da če vojaško-znanstveno-industrijska sila deluje na predpostavki, da “lahko jutri nadziramo slabo vreme, ki ga ustvarimo danes”, je razumno in morda celo potrebno verjeti, da se je zgodilo točno to. Leta 1976 so ameriški vladni uradniki začrtali 50 eksperimentalnih projektov in 20 dejanskih pilotnih programov, ki bodo v naslednjih osmih letih stali več kot 100 milijonov dolarjev. Prikrite operacije ameriške vlade so kasneje odkrivali raziskovalni novinarji. Šlo je npr. za operacijo Popeye v 60-ih in 70-ih, kjer so ustvarjali neurja v Vietnamu. Operacijo so prekinili leta 1972, ko se je pojavil članek v  New York Timesu. Nato so leta 1977 Združeni narodi izdali sporazum (ENMOD Treaty), ki so ga podpisale tudi ZDA, s katerim se prepoveduje uporaba vremena v sovražne namene, ker bi to ogrozilo preveč civilistov.

ZDA se ”trudijo” prepovedati uporabo vremena v namen vojskovanja

Torej, obstoj tehnologije potrdijo tudi pri Združenih narodih. Ob tem pa, ali tukaj zares verjamemo, da se bo ameriška vlada oz. vojska, ki je nekoč sejala oblake v Vietnamu, usmerila sedaj le v boljše vremenske napovedi? Mislim, da nam je lahko jasno, da Nixonova in Fordova administracija ni bila zaskrbljena glede ”ogrožanja civilistov”. Sporazum je bil le krinka!

Richard Nixon in Gerald Ford

Namreč, svetovni voditelji so javnosti že od nekdaj zatrjevali, da so vedno naredili prav vse, da bi se izognili kakršni koli nepotrebni civilni ali vojaški žrtvi. Da pa njihovim besedam ne gre ravno zaupati, potrdi tudi prepis posnetega pogovora med Kissingerjem in Nixonom v Beli hiši 25. aprila 1972 o možni taktiki v Vietnamu:

Nixon: ‘’Še vedno mislim, da bi zdaj morali zrušiti jezove. Bi to utopilo ljudi?’’

Kissinger: ‘’To bi utopilo okoli 200.000 ljudi.’’

Nixson: ‘’No, ne ne ne…Raje bi uporabil jedrsko bombo.’’

Kissinger: ‘’Mislim, da bi bilo to preveč.’’

Nixon: ‘’Jedrska bomba? Ali te to moti?’’

Kissinger: ‘’….(nerazumljivo)’’

Nixson: ‘’Želim samo da razmišljaš na veliko, Henry, za božjo voljo.’’

Nekaj minut za tem je, v nagovoru javnosti pred Belo hišo, Nixon dejal: ‘’Z vami delim vašo skrb za mir. Jaz si želim mir, tako kot vi’’. Za tem je ameriška vojska začela z operacijo ”Linebacker”, tako imenovanih “božičnih bombnih napadov” v Hanoju, glavnem mestu Ho Chi Minha v Severnem Vietnamu. Od 18. do 30. decembra 1972 so valovi ameriških B-52 odvrgli skoraj štirideset tisoč ton bomb na večinoma izpraznjeno mesto. Čeprav je Nixon branil svoja dejanja kot bistvenega pomena za dosego prekinitve ognja, je bil domači odziv večjega dela države in sveta šok in ogorčenje. Tako vsi voditelji svetovnih velesil, ko govorijo o miru, v resnici razmišljajo samo o tem, kako bi prizadejali kar največ škode, ne glede na civilno prebivalstvo. Seveda je takšnim besedam težko verjeti saj če bi bile te resnične, bi to pomenilo, da nekatere države, še posebno ZDA, vodijo h genocidu nagnjeni psihopati.

Henry Kissinger in Nixon

Zaradi vala uničujočih razkritij glede nedemokratičnih aktivnosti obveščevalnih služb in kongresnih zaslišanj, je ameriško obrambno ministrstvo in obveščevalni aparat prepoznal, da njihovi skriti programi in prikrite operacije, lahko obstanejo le s pomočjo promoviranja videza zaključka programa. Seveda on promoviranju neodvisnosti raziskovalnih ustanov zasebnega sektorja in korporacij. Tako so bile ustanovljena podjetja za krinko in poleg številnih korporacij, ki so bile že aktivne, so bila financirana za namen vzdrževanja nelegalnih, prepovedanih ali skritih programov vlad. V 50-ih je bila ustanovljena visoko skrivnostna U.S. National Reconnaissence Office (NRO), fantomska služba, ki je bila razkrita leta 1992. Bila je vpletena v ameriško Nacionalno varnostno službo (NSA) in CIA. NRO načrtuje, gradi in operira z ameriškimi vohunskimi sateliti in je specializirana v pridobivanju obveščevalskih podatkov in informacijskem vojskovanju. Služba obrambnega ministrstva je sestavljena iz osebja ministrstva in uslužbencev Cie. Financirana je s strani National Reconnaissence Program, ki je del National Foreign Intelligence Program. Glede na operativca Cie, Victorja Marchettija in državnega uradnika Johna Marksa: