Razumevanje kakršnega koli krize, spopada oz. vojne je večini ljudi danes še vedno nedoumljivo. Mnogi še vedno vidijo države kot aparate, ki skrbijo za blagostanje državljanov, vendar pa je to daleč od resnice. V resnici gre za orodja, ki delujejo v namen bogatenja svetovnih korporacij v rokah bogate elite. Vsi spopadi ustvarjajo kaos v katerem se ustvarja prostor za raznovrstne eksperimente. Ti odkrivajo brezčutnost in psihopatsko naravnanost izvajalcev, ki ne izbirajo sredstev za povzročanje, kar se le da uničujočih učinkov na ljudi in okolje. Končni cilj je popolna podreditev, kontrola in nadzor prebivalstva sveta pod skupno svetovno vlado. Ena od stopnic k temu cilju je bila tudi Zalivska vojna za katero je vrhovni poveljnik marincev v Reaganovi administraciji, James H. Webb, dejal:
”Namen naše prisotnosti v Perzijskem zalivu je začetek novega svetovnega reda Busheve administracije in to mi ni prav nič všeč.”
Čeprav je spomin nanjo že skoraj zbledel, pa je bila Zalivska vojna, dolgo načrtovan oborožen spopad med Irakom in koalicijo 42 držav pod vodstvom ZDA. Prizadevanja koalicije proti Iraku so potekala v dveh ključnih fazah: operacija Puščavski ščit, ki je zaznamovala vojaško krepitev od avgusta 1990 do januarja 1991 in operacijo Puščavski vihar, ki se je začela z zračnim bombardiranjem Iraka 17. januarja 1991 in se končala z ameriško ”osvoboditvijo Kuvajta” 28. februarja 1991. Seveda ima tako kot vsak spopad, tudi Zalivska vojna svoje ozadje in korporacijske interese, vendar pa bi se rad tukaj omejil predvsem na veliko anomalijo, ki se je pojavila in so jo poimenovali ”sindrom zalivske vojne”. Namreč, med in takoj po Zalivski vojni je bilo več kot 200.000 vojakov od 700.000-ih, ki so bili poslani v Kuvajt, izpostavljenih živčnemu plinu in ostalim kemikalijam. Ob tem zavedanju sta ameriško obrambno ministrstvo in CIA, sprožila kampanijo laži in prikrivanja. Ta še vedno traja.
Zavezniško bombandiranje naftnih vrtin
Kot vemo operacije Cie sledijo ponavljajočem se scenariju. Najprej je ogrožen ameriški poslovni interes v tujini s strani popularnega demokratično izbranega voditelja. Ljudje podpirajo njihovega voditelja, ker namerava izpeljati reforme, ojačati skupnosti in združenja, prerazporediti imetje, nacionalizirati industrijo v tuji lasti in regulirati gospodarstvo z namenom zaščite delavcev, potrošnikov in okolja. Tako v namen ameriškega posla in običajno s njihovo pomočjo, Cia mobilizira opozicijo. Najprej identificira desničarske skupine znotraj države, običajno vojsko in jim ponudi dogovor: ‘‘Postavili vas bomo na oblast, če boste vzdrževali ugodno poslovno klimo za nas.” Cia nato najame, usposobi in dela z njimi na prevratu obstoječe vlade. Pri tem uporablja vse mogoče trike: propaganda, nameščene volilne lističe ali aparate, kupi volitve, izsiljuje, zastrašuje, nastavlja seksualne škandale, lažne zgodbe o nasprotnikih v lokalnih medijih, infiltracijo in motenje nasprotujočih političnih opcij, ugrabitve, pretepanje, mučenje, ekonomsko sabotažo in usmrtitve.
Ciina diktatorja Saddam Hussein in Muamir Gaddafi
Ta trud se kulminira v vojaškem prevratu, ki nastavi diktatorja. Cia izuri diktatorjev varnostni aparat, da uničijo tradicionalne sovražnike velikih korporacij. Žrtve opišejo kot teroriste, vendar pa gre le za kmete, svobodnjake, zastopnike delavcev, zagovornike svobode govora in demokracije. Nato sledijo zlorabe pravic državljanov. Ta scenarij je bil uporabljen tolikokrat, da ga CIA uči v posebni šoli, zloglasni ”School of the Americas”. Odprta je bila v Panami, kasneje pa prestavljena v Fort Benning v Georgiji in preimenovana v Western Hemisphere Institute for Security Cooperation. Kritiki so jo poimenovali ”Šola diktatorjev” in ”Šola morilcev”. Tukaj CIA usposablja vojaške oficirje kako izvesti prevrat, vključno z uporabo zasliševanja, mučenja in umora. Združenje Association for Responsible Dissent ocenjuje, da je do 1987, 6 milijonov ljudi umrlo kot rezultat prikritih operacij Cie. Bivši državni uradnik, William Blum je to poimenoval ”Ameriški holokavst”.
Častniki in podčastniki so podvrženi mučenju v simuliranem koncentracijskem taborišču, kot del usposabljanja za specialno desantno enoto komandosov. Tu je vojak privezan na mlinu na veter podobno napravo, imenovano ”počivališče”. Novinarji so povedali, da so se mučenja, vključno s “počivališčem”, izkazala za tako boleča, da so nekateri moški jokali kot dojenčki. Druge so morali odpeljati v bolnišnice
CIA opraviči dejanja kot vojno proti komunistom ali teroristom, vendar pa resnične grožnje ne obstajajo. Nesrečne države so ciljane zaradi različnih razlogov kot so: ogrožanje ameriških poslovnih interesov v tujini, liberalne družbene reforme, politične nestabilnosti, nepripravljenost izpolnjevanja ukazov Washingtona, nepripravljenost podpiranja ameriških vojn,.. Običajno novo nastavljeni diktator postane udobno nameščen znotraj Ciinega aparata, ki so ga zgradili zanj. Sam postane strokovnjak pri vodenju policijske države in ker diktator razume resnico, se ga ne da zamenjati po želji. Postane neodvisen in nasprotuje volji v Washingtonu. CIA ugotovi, da ga ne more zamenjati, ker sta vojska in policija pod diktatorjevo kontrolo. Ti si ne upajo sodelovati z ameriškimi vohuni zaradi strahu pred mučenjem in usmrtitvijo. Edina možnost za ZDA ob tem je vojna. Primer tega ”efekta bomeranga” je prav Saddam Hussein in Muamir Gaddafi, kjer so ZDA poskrbele, da sta služila kot primer kaj se zgodi, če se upreš njihovi volji. Tukaj je potrebno vedeti, da se Cie ne da reformirati saj je institucionalno in kulturno popolnoma skorumpirana.
Saddam Husein in Muamir al Gaddafi pred usmrtitvijo
Vojna v Iraku naj bi zahtevala med 280.000 in 315.000 civilnih smrti ter okoli 150.000 iraških vojakov. Če se tukaj obrnemo k vojaškim žrtvam zaveznikov, potem vidimo, da naj bi umrlo okoli 350 zavezniških vojakov, med tem ko so mediji poročali o skupno 4.000 žrtvah. Tukaj vidimo, da gre za precejšno razliko, vendar pa je osuplost še večja, ko smo takrat lahko na internetni strani ameriškega Urada za zadeve veteranov (VA) prebrali številko: 73.846. Danes tega podatka ni več, vendar pa, če to takrat ni bila pomota, potem bi to pomenilo, da je umrlo več veteranov Zalivske vojne kot vojakov v Vietnamski vojni. No, stvar je v tem, da je ameriške žrtve v Vietnamu precej enostavno razumeti. Namreč, če je vojak umrl na svoji bojni misiji, je bil vojna žrtev. Na spomeniku padlim vietnamskim vojakom, Vietnam War Memorial v Washingtonu DC, je zapisano 58.195 imen. Nekaj izmed teh vojakov je umrlo v džunglah Vietnama, medtem ko so nekateri izmed njih umrli v bolničarskih enotah na Japonskem in v Ameriki. Tudi ti so všteti, njihova imena pa zapisana na spomeniku.
Vietnam War Memorial
No, vendar pa se je z vojno v Iraku zgodilo nekaj nenavadnega! Vlada pod Georgom Bushem, se je odločila zavajati prebivalstvo še preden so odšli v Irak. Odločili so se, da se kot vojaška žrtev zabeleži samo tisti vojak ki je umrl v spopadu. Torej, v Vietnamu so se spopadi odvijali predvsem v redko naseljenih območij, daleč od centrov za medicinsko nujno pomoč. Ranjene vojake so oskrbeli v bližini bojišča in večino jih je umrlo na prizorišču še preden so jih lahko evakuirali. Situacija v Iraku pa je bila popolnoma drugačna saj so se spopadi odvijali predvsem v naseljenih območjih. Vojaki, ki so bili ranjeni so bili hitro evakuirani s helikopterji. Gre za veliko bolj učinkovit sistem kot je bil v Vietnamu, po drugi strani pa za tiste ki so huje ranjeni pomeni, da bodo verjetno umrli med potjo do reševalnega centra. Te žrtve, ki se zgodijo na poti ali po evakuaciji, pa po novem ameriškem sistemu poročanju ne beležijo kot vojne žrtve. Prav zaradi tega so in so še, številke žrtev tako neverjetno nizke.
Dejanske številke so bile ameriški javnosti prikrite, prav tako tudi krste ki so se vračale iz Iraka v ZDA, katerih objavo so vojaške oblasti cenzurirale. Urad za zadeve veteranov je maja 2007 preko Gulf War Veterans Information System objavil naslednje številke:
Skupno število vojaških žrtev Zalivske vojne: 73.846
Smrti med napotenih: 17.847
Smrti med ne-napotenimi: 55.999
Tudi statistika neusodnih poškodb je bila osupljiva:
Vse ‘nediagnosticirane bolezni’: 14.874
Skupno število zahtevkov za invalidnost: 1.620.906
Zahtevki za invalidnost med napotenimi: 407.911
Zahtevki za invalidnost med ne-napotenimi: 1.212.995
Odstotek bojnih enot ki so vložile zahtevke za invalidnost: 36%
Umrli ameriški vojaki
Teh podatkov danes ni več zaslediti! To, kar vemo danes je, da je leta 1996 ameriška vlada izjavila, da se je v Zaliv napotilo 697.000 aktivnih vojakov in okoli 180.000 pripadnikov nacionalne garde. Do leta 1996 je iz vojske odšlo 489.000 vojakov! Zakaj je odšlo iz vojske 50% ljudi? Mogoče zato ker so morali? Ker so bili bolni in s tem prisiljeni oditi? Zanimivo je, da je do leta 1996 več kot 489.000 veteranov zalivske vojske za zdravstveno pomoč obiskalo VA (Urad za zadeve veteranov), kamor ne greš razen če nimaš zares kam drugam. Pri VA so priznali da je po Zalivski vojni umrlo 5.729 veteranov, do leta 1996 pa se je številka gibala med 10.000 in 12.000. Zakaj umirajo vojni veterani tudi več let po Zalivski vojni? Če bi bilo to posledica naravnega procesa, potem so se v Zalivski vojski bojevali sami starčki! Kaj se je zgodilo?
:fill(white):max_bytes(150000):strip_icc()/VA-066473f528524a099bfe0e6a79377689.jpg)
Številni zavezniški vojaki, ki so se vračali, so poročali o boleznih po svojem sodelovanju v vojni, pojavu, ki so ga oblikovali v ”sindrom zalivske vojne” (GWS) ali ”bolezen zalivske vojne” (GWI). Pogosti simptomi, o katerih so poročali so bili: kronična utrujenost, fibromialgija in gastrointestinalne motnje. Pol stoletja kasneje, vojaki, ki so bili prisotni ob eksplozijah na terenu, umirajo trikrat pogosteje zaradi raka na možganih, od tistih, ki so bili bolj oddaljeni. Ostali imajo pljučnega raka in uničujoče kronične bolezni ter bolečine. Glede na dr. Lindo Chao, nevrologinjo na medicinski šoli na Univerzi Kalifornija:
”Ker se je del njihovih možganov, hipokampus, skrčil, so izpostavljeni večjemu tveganju za Alzheimerjevo bolezen in druge degenerativne bolezni.”
Raziskovalci so ugotovili tudi, da so imeli dojenčki, rojeni moškim veteranom vojne leta 1991, večjo stopnjo dveh vrst okvar srčnih zaklopk. Nekateri otroci, rojeni veteranom zalivske vojne po vojni, so imeli določeno okvaro ledvic, ki je niso našli pri otrocih veteranov zalivske vojne, rojenih pred vojno. Raziskovalci so povedali, da ”nimajo dovolj informacij, da bi povezali prirojene napake z izpostavljenostjo strupenim snovem”. Njihov seznam potencialno škodljivih izpostavljenosti se je razvijal v zadnjem desetletju in zdaj vključuje:
”dim iz naftnega ognja, kemična in biološka bojna sredstva, profilaktična sredstva proti kemični in biološki vojni, kot so tablete piridostigminijevega bromida in cepivo proti antraksu, večkratna cepljenja, osiromašeni uran, pesticidi, endemične nalezljive bolezni ter psihološke in fizične obremenitve namestitve.”
Kljub epidemiji bolezenskih težav vojakov, pa so najprej na ameriškem ministrstvu za obrambo trdili, da biološkim in kemičnim vplivom ni bil izpostavljen noben vojak. ”Nobena informacija… ne kaže na to, da je bilo v Perzijskem zalivu uporabljeno kemično ali biološko orožje”, sta zapisala minister za obrambo, William Perry in poveljnik vojaških sil, John Shalikashvili, v sporočilu leta 1994 veteranom Puščavskega viharja.
William Perry, Bill Clinton in John Shalikashvili
Strogo gledano sta imela prav saj ”orožje ni bilo uporabljeno”. Živčni strup sarin je bil posledica ameriškega bombardiranja ali detoniranja orožarnic in skladišč v Iraku. Perry in Shalikashvili sta to natančno vedela. Kot je zapisal Alan Friedman v ”The Spider Web: The Secret History of How the White House Illegaly Armed Iraq”, sta Reaganova in Busheva administracija, ki sta podprli Irak v vojni z Iranom v letih 1980–1988, odobrili ameriškim podjetjem, da so Iraku prodajala kemična sredstva in opremo , vključno z “velikim petrokemičnim kompleksom, imenovanim PC2. Prav tako so vedeli zahodni obveščevalci, da je PC2 sposoben proizvajati kemične spojine za izdelavo iperita in živčnega plina.
Knjiga The Spider Web: The Secret History of How the White House Illegaly Armed Iraq
Med januarjem in februarjem 1991, ko so ZDA bombardirale iraške tovarne orožja in skladišča, so strupeni oblaki plavali po puščavi do tisočev ameriških vojakov na savdski meji. Sirene so tulile vsak dan, vendar so pristojni policisti sporočili, da so bili alarmi za zaznavanje kemikalij v okvari. Niso bili! Češka enota za odkrivanje kemičnega orožja je odkrila “sledove koncentracije sarina, snovi, ki ohromi živce”, ki je plula v Savdsko Arabijo. Francoske, britanske in ameriške obveščevalne enote so našle podobne dokaze. Tracy Elledge, nekdanja bojna inženirka in ena od veteranov je dejala: “Alarmi so se sprožili ves čas … Naši častniki so nam povedali, da so lažni in naj jih odklopimo.”
Uničevanje iraškega orožja
V članku o nevroepidemiologiji iz leta 2012, sta Jim Tuite, strokovnjak za bolezni v zalivski vojni, in dr. Robert Haley, internist/epidemiolog na Southwestern medicinskem centru Univerze v Teksasu, zapisala, da je bilo ”veliko število ameriškega in zavezniškega vojaškega osebja izpostavljeno stopnjam sarina … dovolj visoki, da povzroči nepopravljive ali druge resne, dolgotrajne škodljive učinke na zdravje.”
Tracy Elledge je bila v ekipi, ki je postavljala plastični eksploziv C-4 pri Khamisijahu, enem največjih orožarskih mest v Iraku. Dejala je:
“Uporabili smo časovne varovalke, ki so nam dale 10 minut, da smo prišli pol milje stran. Toda tudi na tej razdalji je bil dim grozen. In poslali so nas nazaj, da zagotovimo, da smo uničil vse. Policisti nam nikoli niso povedali, da so bile stare rakete napolnjene s sarinom, zato nismo nosili nobene zaščitne opreme.”
Jim Bunker je bil poročnik prve pehotne divizije, ki se je usposabljal za strokovnjaka za rušenje:
”…preden je Ministrstvo za obrambo strelivo razstrelilo, je častnikom bataljona in obveščevalnim ljudem poslalo dokumente z jasnimi oznakami, ki so jim pomagali prepoznati kemično orožje. Nato je 2. ali 3. marca ministrstvo za obrambo poslalo ekipo za odstranjevanje ubojnih sredstev, da preveri, katere kemikalije so tam. Ne vemo, kaj so našli, kajti, ko so jih vojaki začeli uničevati in nato zbolevati, so poročila izginila.”
Videti je, da so bili veterani Zalivske vojne izpostavljeni biološkemu, kemičnem in radioaktivnem orožjem. Več kot polovica vojakov se je vrnila v domovino s takšnimi ali drugačnimi bolezenskimi znamenji. Ministrstvo za obrambo je že na začetku pripravila dokument imenovan ”Bronze Anvil”, kot navodilo in vodilo oddelka za stike z javnostjo. Namen je bilo zmesti in odvrniti pozornost znanstvenikov, kongresa in javnosti stran od problemov, ter predstaviti znake bolezni kot posledico stresa. Prvo kar je bilo potrebno, je bilo znake bolezni označiti z imenom ”sindrom Zalivske vojne”. Drugo kar so naredili je bilo to, da so novinarje zasuli z ogromno količino podatkov, da bi s tem dali vtis da Pentagon dejansko nekaj počne glede problema. Ampak zakaj zanikati izpostavljenost ameriških vojakov biološkemu in ostalemu orožju za masovno uničevanje? Mogoče zato, ker je bilo to orožje ameriškega porekla?
Uničevanje orožja
Ameriški nikoli mediji niso poročali o tem, da je imel predsednik Bush in ostali člani njegove administracije naložbe v biotehnoloških podjetjih, ki so razvile biološka orožja, katere so uporabili proti ameriškim četam še preden so jih poslali v Irak, pa tudi to, da so ta podjetja z njimi že prej oskrbovala Irak. O tem danes sploh ni več dvoma! Amerika je s pomočjo Donalda Rumsfielda, Sadama oskrbovala s kemičnim in biološkim orožjem preko Centra za kontrolo bolezni (CDC), vse od 1984 pa do 1993. Pri tem poslovanju je bila vmešana tudi Evropa.
Danes lahko zasledimo tudi, da je bilo ugotovljeno, da je ameriška vojska več kot eno leto pred vojno v Zalivu testirala tudi vodikov cianid imenovan ‘Pruska modra’. Ta informacija je bila znana tudi predsedniku Georgu Bushu. Vojakom ki so v Iraku razstreljevali skladišča orožja niso povedali, da gre za kemična orožja, saj je bil glavni namen ta, da so želeli prikriti javnosti izvor kemičnega in biološkega orožja. Colin Powell je med tem na televiziji zatrjeval da ni bilo mogoče videti ameriškega vojaka brez zaščite proti tej vrsti orožja, kljub temu, da je Pentagon že posedoval podatke, ki so pokazali, da je bila zaščita proti tej vrsti orožja popolnoma nekoristna. Tudi po tem, ko je podjetje ESRA TECH dostavilo 9.000 zaščitnih oblek, so ugotovili da so bila ta defektna. Obleke, ki so bile preluknjanje, polne raztrganin in slabih šivov. Podjetje je nato objavilo bankrot in se tako izognilo odgovornosti.
Osebje jedrskega, biološkega in kemičnega centralnega poveljstva vojske (ARCENT NBC) je 23. marca 1991 poslalo skrit dopis, danes odprtega za javnost, letalskemu korpusu XVIII:
”ARCENT ima pozitivno potrditev (z analizo urina) o cml (kemičnem) povzročitelju kožnega izpuščaja v VII. korposu. Tega ne smemo izpostaviti tisku. Če se novinarji sprašujejo, XVIII abn (zračnodesantni) korpus ni imel cml (kemičnih) žrtev.”
Kasneje istega leta je Posebna komisija Združenih narodov (UNSCOM) našla živčni plin v ostankih raket, ki so jih ameriške sile razstrelile v Khamisijahu in o tem obvestila Pentagon. Čeprav je o tem vodstvo ameriških sil obvestilo CIA in ostale obveščevalne službe in Belo hišo, niso ukrepali. Šest let kasneje je bil dopis UNSCOM-a umaknjen s seznama strogo zaupno, vendar pa ga je CIA kmalu umaknila z interneta s trditvijo, da odkriva preveč glede metod za zbiranje informacij. Kasneje so pri zaslišanjih dejali, da ”ne morejo potrditi, da bi bile tam prisotne ameriške sile”. Ko so pri UNSCOM o svojih ugotovitvah poročali v javnosti je bila kredibilnost ministrstva in Cie kompromitirana. Leta 1997 so iz ministrstva pisali veteranom, kjer so priznali, da so ameriške čete uničevale kemično orožje, da je bil izpuščen živčni plin in, da so bili pri tem ”morda izpostavljeni vojaki”. Ob tem so trdili, da izpostavljenost ni bila tako velika, da bi aktivirala kemične alarme ali povzročala simptome. Ker ministrstvo in CIA še vedno zanikata, da so bili vojaki izpostavljeni visokim koncentracijam sarina, da bi jim ta škodoval, je VA zavrnil status nezmožnosti 80% veteranom, ki iščejo pomoč.
Khamisijah
Patrik Eddington, analitik pri CIA v letih 1994/95, ki je napisal knjigo Gassed in Gulf, je odstopil, ko so nadrejeni opustili njegove poskuse za razkritje dejstev. Sam je razložil:
”Če ste ministrstvo na obrambi, potem priznavate, da je vaša politika prispevala k boleznim veteranom. Če ste VA, potem priznavate, da ne znate kako zdraviti veterane. Če ste CIA, potem ste zgrešili še eno oceno in to si ne želite v svojem rezimeju. Naprej, ZDA bi priznale, da so kemikalije prodale Iraku v 1980-ih.”
Ko so raziskovalci želeli pridobiti zdravstvene podatke, da bi dokazali, da so bolezni povezani s služenjem, so izvedeli, da so zdravstveni kartoni izginili. V pismu leta 2007 je dr. Gary Trogdon, vodja Oddelka za javne preiskave pri oddelku za zgodovinske vire vojske informiral veterana in zagovornika veteranov Rona Browna, da je bilo ”vojaškim enotam naročeno, da uničijo poročila ”po akciji”, ker ”ni bilo prostora za pošiljanje papirja nazaj v ZDA.” Le kdo lahko ploh sprejme takšen izgovor?
Dr. Gary Trogdon
Zaradi uničenja zdravstvenih kartotek veteranov je sicer šel v zapor eden odvetnik, vendar pa so pogrešana tudi dokazila o vseh cepljenjih in tukaj pridemo do grozljive resnice, katera ne samo, da odkrije vzrok umiranja veteranov Zalivske vojne, ampak tudi odstrani slepoto svetovnega prebivalstva o neosebni prizadetosti s strani vojn, ki se dogajajo daleč od njihovega doma. O čem govorim?
Kot sem omenil, danes že vemo, da je bil del prikrivanja te zarote tudi ‘sindrom zalivske vojne’, pod katerega so umestili vse bolezni s simptomi, ki vključujejo med drugim tudi povečano stopnjo motnje imunskega sistema in defektnih rojstev, poročanih s strani veteranov Zalivske vojne. Več kot desetletje se Pentagon ni želel odzivati na kakršna koli vprašanja glede sindroma zalivske vojne in je vse pripisoval post travmatskem stresu, torej nekakšni obliki depresije. To depresivno stanje naj bi povzročilo tudi bolečine v sklepih, izgubo spomina, motnje spanca, glavobole, kožne izpuščaje, trebušne krče, drisko, težave govorjenja, kronično slabost, odpoved ledvic, rojstvo otrok brez okončin, težave dihanja,…. Ko je vojakinja Joyce Riley, zbolela za ”sindromom”, čeprav ni odšla v Zaliv, jo je to primoralo k raziskovanju vzroka njene bolezni. Njena raziskava nam lahko odkrije skrivnost smrti tisočih vojakov, ki umirajo in se soočajo z neznano boleznijo, čeprav mnogi niti niso bili napoteni v Zaliv. Tako naj bi bilo 250.000 zavezniških vojakov trajno nezmožnih, 15.000 je mrtvih in preko 425.000 vojakov je bolnih in počasi umirajo zaradi, temu kar pravi ameriško obrambno ministrstvo ”skrivnostna bolezen”.
Dokumentarec Beyond Treason prikaže kako so izvajali eksperimente nad vojaki ( https://documentaryheaven.com/beyond-treason/)
Če bi se vrnil nazaj k otrokom z deformacijami, potem je vsekakor potrebno omeniti tudi naslednjo grozoto, ki se jo izvaja pod okriljem ameriške vojske. Namreč danes vemo tudi to, da Američani uporabljajo strelivo iz osiromašenega urana, ki kontaminira celotna območja. Posledica tega je da je danes celoten Irak radioaktivna zona, enako kot Černobil. Zavezniki naj bi do sedaj samo v Iraku odvrgli okoli 1.820 ton osiromašenega urana in se tako na najbolj krut možen način znebili svojega radioaktivnega odpada, ki nastane v jedrskih reaktorjih. To predstavlja najhujšo človeško povzročeno ekološko katastrofo! Kot vemo je bilo v bombi, ki je padla na Hirošimo 64 kg urana, ameriški jedrski holokavst pa predstavlja več kot 14.000 Hirošim. Tako tukaj ne gre za genocid ene generacije, ampak generacij skoraj v večnost. Radioaktivna onesnaženost povzroča mutiranje genov, levkemijo in druga rakasta obolenja, razpolovna doba urana pa je 4.5 milijarde let. V Iraku naj bi danes, zaradi kontaminacije okolja, umiralo 150 otrok na dan, posledice povečanja radioaktivnosti pa so izmerili celo v Britaniji.
Posledice uporabe osiromašenega urana so vidne na iraških novorojenčkih
Jedrski odpad ki so ga Američani odvrgli na Bližnjem vzhodu bo nadaljeval z ubijanjem še več tisoč let, saj se radioaktivni delci v prahu nalagajo v pljučih ali pa so zaužiti skupaj z vodo in hrano. Znanstveniki so izračunali, da je v Iraku toliko radioaktivnega materiala, da lahko pokonča 1/3 svetovne populacije. Američane v resnici ni zanimalo iskanje orožja za množično uničevanje v Iraku saj so ga tja pripeljali sami. Rezultat tega so seveda rojstva deformiranih otrok, katero število se je od prihoda ameriške vojske povečalo za 600%. Tukaj gre seveda za civilno prebivalstvo, prav tisto katerega so Američani domnevno ”osvobodili”.
Otroci plačujejo največjo ceno
Leta 1999 so Združeni Narodi pozvali k opustitvi uporabe osiromašenega urana, vendar pa je Pentagon hitro ustavil to akcijo. Bivši vodja Pentagona v projektu osiromašenega urana leta 1994, major dr. Doug Rokke, se je soočal z nenehnim nadlegovanjem, vključno s poskusi umora, po tem ko je leta 1997 razkril vplive na zdravje zaradi osiromašenega urana, katere so ameriška vlada in Svetovna zdravstvena organizacija dosledno zanikali. Tako je ta ”jedrska vojna” okužila zibelko civilizacij, za nas v neskončnost. Osiromašeni uran so že leta 1973 uporabljali Izraelci v vojni proti Egiptu, danes pa ga Izrael uporablja pri bombandiranju Gaze, kar dokazuje izvajanje vojnega zločina, katerega taktično odobritev podpirajo ameriške administracije, vključno z administracijo ameriškega predsednika Baracka Obamo. Vse to se izvaja pod izgovorom zatiranja terorizma ali širjenje demokracije. To smo videli v primeru Iraka, kjer so ZDA kljub nasprotovanju večine svojih zaveznic in držav sveta, vdrle v Irak in ga zasedle pod izgovorom o odstranitvi domnevnega orožja za množično uničevanje. To orožje je bilo njihovo! No, Colin Powell se je opravičil in priznal, da Irak ni imel orožja za množične poboje, potem pa hitro poudaril, da je vojna prinesla Iraku demokracijo.
George Bush in Colin Powell
Ob tem je ameriška vlada, pod izgovorom, da lahko Saddam Hussein uporabi biološko orožje proti Zaveznikom, sprožila obsežen program cepljenja. Vojaki, ki so bili cepljeni pred odhodom v Irak so pripovedovali, da so opravili tudi do 10-11 cepljenj. Veliko jih je zbolelo takoj za tem. V Zalivu so vojaki dobili cepiva proti antraksu in povedali so, da so bili v to prisiljeni. Če cepiva nisi sprejel si bil postavljen pred vojaško sodišče. Vojake so postavili v sobe, zaklenili vrata, cepljenje pa sta nadzorovala dva oborožena stražarja. Cepivo proti Antraksu ni bilo odobreno in je bilo eksperimentalno! Poleg vseh smrti, znotraj celotnega prebivalstva sveta katerih število ne moremo vedeti, danes veteran Zalivske vojne ne more biti darovalec krvi in je avtomatično zavrnjen s strani centrov za sprejemanje krvi. Danes, v teku osnovnega urjenja, vojaki prejmejo 17 doz različnih cepiv. Tako so smrtonosna cepiva, domnevno proti kemičnem orožju in izpostavljanje kemičnemu orožju, brez vednosti javnosti, ubila veliko več vojakov kot Sadamove čete in še naprej tiho ubijajo vojake ter kot bomo videli, tudi ostale prebivalce sveta.
Cepljenje vojakov Zalivske vojne
Novinar Robert Howard je za to izvedel preko agenta Cie in višjega urednika revije Reader’s Digest, Trevorja Armbristerja, kateri ga je usmeril na Belo hišo. Howardova raziskava potrjuje zgornje navedbe in ugotavlja, da gre pri boleznih Zalivske vojne za nalezljive bolezni. Pravi, da lahko mikrobi preživijo skoraj neomejen čas, minimalno pa vsaj 7 let. Mikrobi naj bi bili razpršeni po zaščitnih plinskih maskah, oblekah, orožju in kateremkoli materialu pripeljanem nazaj iz vojne v zalivu. Novinar pravi, da ima več poročil, kjer so civilisti, kateri so kupili nekaj oblek in jih nosili, danes skupaj s celotno družino na invalidskih vozičkih. Prišlo je tudi do nekaj smrti. Glede na časopis Nation Magazine, se 67% otrok veteranov Zalivske vojne rodi deformiranih!
Deformacije otrok veteranov Zalivske vojne so poimenovali ‘Sindrom dojenčka zalivske vojne”
Pri svojem raziskovanju sta ji pristopila dr. Garth Nicholson in dr. Nancy Nicholson zaposlena v Centru za zdravljenje raka M.D. Anderson. Njuna hči je bila v Iraku v četi 101st Airborne, domov pa se je vrnila bolna. Z boleznijo je okužila družino in mačko, ki je umrla. Še preden pa je mačka umrla so ji testirali kri. Ta je potrdila da so poleg vseh težav, ki so jih imeli vojaki na bojišču, ti služili tudi kot laboratorijski zamorčki za preizkušanje druge vrste orožja. Večina vojakov je pripovedovala, da so jih cepili tudi po šestkrat v enem dnevu in tako so kasneje pri 45% vojakih, tako kot pri omenjeni mački, odkrili gensko spremenjen organizem imenovan Mycoplasma Incognitus. Ta ‘sindrom’, katerega odkritje je pripisano vodji enote za molekularno patologijo, dr. Shy-Ching Lo-ju (patent št. 5.242.820: https://patents.google.com/patent/US5242820A/en), so našli v krvi tisočih vojakinj in vojakov. Rezultat je bil 130.000 nezmožnih vojakov, 400.000 pa naj bi jih bilo okuženih.
Mycoplasma Incognitus je po velikosti med bakterijo in ”virusom”, zato lahko potuje preko populacije in dokler je vaš imunski sistem zdrav vas ne bo prizadel. Vendar pa sta zakonca Nicholson, katera sta oba doktorja celične biologije, odkrila, da so znanstveniki, ki so ga razvili, vanj vstavili 40% gena ”virusa HIV”. To pomeni, da vam okužba ne prinese HIV, ampak njegove simptome. To je bil prvi identificirani biološki agent, vendar pa jih obstaja še več.
Mycoplasma Incognitus
V članku Nexus Magazine (avgust 2001), ki ga je napisal Donald W. Scott, lahko izvemo, da je bilo ustvarjenih več sevov mikoplazme. Ti so bili ”izdelani”, da so postali nevarnejši. Danes posledice okužbe z njo pripisujejo AIDS-u, raku, mialgični encefalopatiji (ME), ki je diagnoza kronične bolezni, za katero je značilna dolgotrajna utrujenost, nizka energija in drugi simptomi, multipli sklerozi (MS), kronični avtoimunski vnetni demielinizacijski bolezni osrednjega živčevja, Creutzfeldt-Jakobovi bolezni (CJB), ki je degenerativna nevrološka bolezen iz skupine prionskih bolezni (pri CJB propadejo nevroni v možganski skorji) in ostalim nevrosistemskim boleznim. Obstaja 200 vrst mikoplazme in večina izmed njih je neškodljivih, samo štiri so patogene. Mycoplasma fermentans (incognitus sev) verjetno izhaja iz jedra bakterije Brucella. Ta povzročitelj bolezni ni bakterija in ne ”virus”, ampak je mutirana oblika bakterije Brucella, združena z ”virusom visna”, iz katerega se ekstrahira mikoplazma. Patogena mikoplazma je bila včasih zelo neškodljiva, vendar so raziskave biološkega bojevanja, ki so potekale med letom 1942 in danes, povzročile nastanek bolj smrtonosnih in nalezljivih oblik mikoplazme. Raziskovalci so to mikoplazmo ekstrahirali iz bakterije Brucella in dejansko zmanjšali bolezen na kristalno obliko. “Oborožili” so ga in preizkusili na nič hudega sluteči javnosti v Severni Ameriki. Dr. Maurice Hillman, glavni virolog za farmacevtsko podjetje Merck Sharp&Dohme, je dejal, da je ta bolezenski agent prisoten v vsakomur iz Severne Amerike in verjetno tudi pri večini po vsem svetu.
ZDA imajo 336 bio-laboratorijev v 30-ih državah
Kljub napakam v poročanju, lahko vidimo, da se je očitno povečala pojavnost vseh nevro/sistemskih degenerativnih bolezni od druge svetovne vojne in še posebej od sedemdesetih let prejšnjega stoletja s prihodom bolezni, o katerih prej ni bilo mogoče slišati, kot sta sindrom kronične utrujenosti in AIDS. Po besedah dr. Shyh-Ching Loa, višjega raziskovalca na Inštitutu za patologijo ameriških oboroženih sil in enega najboljših ameriških raziskovalcev mikoplazme, ta povzročitelj bolezni povzroča številne bolezni, vključno z aidsom, rakom, sindromom kronične utrujenosti, Crohnovim kolitisom, sladkorno boleznijo tipa I, multiplo sklerozo, Parkinsonovo bolezen, Wegenerjevo bolezen in kolagensko-žilne bolezni, kot sta revmatoidni artritis in Alzheimerjeva bolezen.
Članek o dr. Shyh-Ching Loaju in njegovem delu povezanem z AIDS-om
Dr. Charles Engel, zaposlen v ameriškem Nacionalnem inštitutu za zdravje (NIH) v Bethesda, Marxlandu, je na srečanju NIH 7. januarja 2000 dejal:
”Sedaj sem mnenja, da je verjetni vzrok sindroma kronične utrujenosti in fibromialgije, mikoplazma…”
Donald W. Scott pravi, da ima vse uradne dokumente, ki dokazujejo, da je mikoplazma bolezenski agent pri sindromu kronične utrujenosti, fibromialgiji, AIDS-u, multipli sklerozi in mnogih ostalih boleznih. Od teh dokumentov je 80% uradnih dokumentov kanadske vlade, 20% pa je člankov iz priznanih časopisov, kot je npr. Journal of the American Medical Association, New England Journal of Medicine in Canadian Medical Association Journal. Vladini dokumenti in članki časnikov se ujemajo in podpirajo med seboj. O vsem tem poda dobro razlago dr. Dr. Garth Nicholson, ki poda tudi načine zdravljenja (https://www.youtube.com/watch?v=oZ7r2TAEMJ4).
Nexus Magazine, avgust 2000
Potrebno je vedeti, da je industrija bolezni zelo dobičkonosna saj je industrija raka v letu 2021 dosegla 147.2 milijarde in industrija AIDS-a leta 2021, 31.3 milijarde dolarjev. No, kot smo že omenili, tukaj ni naključje, da sta George Bush in James Baker, poleg ostalih, velika delničarja v biotehnoloških podjetjih (večina s sedežem v Houstonu), katera so bila odgovorna za izdelavo biološkega orožja uporabljena v Zalivu. Za njiju je to bila v vsakem primeru dobitna kombinacija. V času Zalivske vojne je cepivo proti antraksu proizvajala tovarna v državni lasti, Michigan Biologic Product Institute, ki ga je upravljal Urad za javno zdravje v Michiganu. Tovarna je bila prodana podjetju BioPort Corporation in preimenovana v Emergent BioSolutions. Njihovo kontroverzno cepivo BioTrax proti antraksu je edino kateremu je FDA podelila licenco. Podjetje se je znatno okrepilo po nastopu Programa cepljenje proti antraksu, ki ga je začela Clintonova administracija. Predsednik Bill Clinton je zaradi ”skrbi” za vojake, uvedel obvezno cepljenje vseh aktivnih vojakov proti antraksu. V času ”Covida-19” je to podjetje proizvajalo cepiva Johnson&Johnson, Janssen in AstraZeneca. Največji delničar Emergent BioSolutions je BlackRock tudi The Vanguard Grup. Rekel bi…pričakovano.
Biti vojak danes pomeni zelo kratko kariero zaradi vseh omenjenih vzrokov. No, naj povem še to, da od začetkov vojaških posredovanj po 9/11 in do danes je naredilo samomor 30.177 rednih članov in veteranov ameriške vojske. To je štirikrat več kot jih je umrlo v spopadih.
Vsaka podpora je dobrodošla. Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj), mi lahko pokloniš ”kavico”. Iskrena zahvala za podporo mojemu delu in hvala za tvoj lasten trud ozaveščanja. Le z ozaveščenostjo se lahko lahko izborimo za svobodo in spremenimo ta svet.
