V prejšnjih delih smo spoznali ugrabitev medicine s strani John D. Rockefellerja in ostalih elitističnih dinastij, ki so z vlaganjem prevzeli vajeti politike in razvoja medicinskih ustanov, ter postavljali zdravstveni sistem, kot ga poznamo danes po vsem svetu. Skozi ta proces je šla tudi Kitajska, kjer je bil leta 1914 ustanovljen kitajski Medicinski odbor (China Medical Board), kot prva operativna ustanova fundacije Rockefeller na Kitajskem.
Z 12 milijoni dolarjev sredstev so se namenili modernizirati medicinsko izobraževanje in ”izboljšati” prakticiranje medicine na Kitajskem. Teren je bil že pred tem pripravljen s strani baptistov in komisije, ki jo je vodil Edward D. Burton, profesor teologije na Univerzi v Čikagu. Seveda jo je financirala fundacija Rockefeller. Ta je naposled kupila kitajsko Union Medical School in jo preimenovala v Peking Union Medical School. Danes gre za eno najbolj prestižnih medicinskih fakultet na Kitajskem, kjer je selekcija najhujša.
Peking Union Medical College
Rockefellerjeva zgodba glede investicij na Kitajskem sega nazaj vse do leta 1863, ko je John D. Rockefeller Sr., prodajal kerozin na Kitajsko. Od takrat so Rockefellerji vložili na desetine milijonov dolarjev v področja povezana z medicino, kot so: biologija, kemija, fizika, pa tudi v arheologijo, genetiko, agronomijo, ekonomijo,… Večina ljudi si ne zmore predstavljati kako velik vpliv je imel in še vedno ima ta mreža.
Sinovi Johna D. Rockefellerja: David, Winthrop, John D. Rockefeller III., Nelson in Laurance
Ko je Abraham Flexner predal poročilo J.D. Rockefellerju ga je to zadovoljilo v vseh pogledih. Dogovor z AMA je zajemal strinjanje, da je v ZDA preveč zdravnikov. Flexnerjeva rešitev je bila enostavna. Narediti študij medicine elitističen in drag, da bo to večini študentom preprečilo razmišljanje o medicinski karieri. Ko so začeli z izpolnjevanjem poročila je število študentov medicine začelo drastično upadati. Do konca I. Svetovne vojne se je število medicinskih šol iz 650 zmanjšalo na vsega 50. Število letnih diplomantov pa iz 7.500 na 2.500. Uveljavitev Flexnerjevih restrikcij je zagotovila, da je medicinski monopol v ZDA rezultiral v mali skupini elitističnih študentov iz premožnih družin. Ta mala skupina je bila potem podvržena intenzivnim kontrolam in indokrtinaciji.
Potrebno je vedeti, da so do poznega 19.st., zdravniki delovali kot samostojni zastopniki, kar je pomenilo, da so sami prevzemali riziko ob svojih odločitvah. To se je spremenilo in tako so imele ustanove svoje pravne službe, ki so zastopale zaposlene zdravnike. Poleg tega je bila prepoznavna značilnost šole alopatske medicine ta, da je bilo konstantno samooglaševanje in promoviranje mita, da je učinkovita samo ta medicina, empirike pa so povezovali z mazači in prevaranti. Ta ”pogumni razvoj” je ustvaril novo pošast, lik norega zdravnika, ki je nezmotljiv, v katerega presojo se ne sme podvomiti. Najboljše je, da se njegovih napak ne omenja.
Univerzitetni klinični center
Če pogledamo Slovenijo, potem vidimo, da je vpliv in ideologija Rockefellerjev, bila prisotna pri tistih, ki so postavljali temelje zdravstvenega sistema pri nas. Prvi Rockefellerjev štipendist med Slovenci je bil dr. Valentin Meršol (1893-1981), prvi slovenski specializant tropske medicine, predsednik Slovenskega zdravniškega društva in predsednik Zdravniške zbornice za Dravsko banovino, ki se je izpopolnjeval tudi na univerzi John Hopkins v Baltimoru, ZDA.
Dr. Valentin Meršol, poimenovan tudi kot ”slovenski Mojzes”
Rockefellerjev štipendist je bil tudi dr. Ivo Pirc (1891-1967), evgenik, pionir socialne medicine in prvi direktor Higienskega zavoda, predhodnika današnjega zloglasnega NIJZ. On je postavil temelje sodobnega slovenskega zdravstva in postal njegov utemeljitelj. Higienski zavod je imel tudi antropološki oddelek, kjer je deloval dr. Božo Škerlj, prav tako evgenik in Rockefellerjev štipendist.
Higienski zavod, Ljubljana (1923)
Vzornik dr. Pirca je bil dr. Andrija Štampar, ki je bil od leta 1924 član mnogih mednarodnih komitejev, ki so odločali o podeljevanju sredstev fundacije Rockefeller. Bil je ustanovitelj Šole javnega zdravja v Zagrebu (1927), pri čemur je seveda uporabil svoje povezave z fundacijo Rockefeller, ki je donirala denar za nove zgradbe omenjene šole. Leta 1940 je bil izbran za rektorja Medicinske šole v Zagrebu, kjer se je ukvarjal z reformo in poučevanjem zdravnikov. Vodil je tudi Urad za javno zdravstvo in ustanovil Inštitut za javno zdravstvo.
Dr. Ivo Pirc in dr. Andrija Štampa
Poleg dr. Meršola in dr. Pirca je bil Rockefellerjev štipendist tudi dr. Franta Mis (1900-1975), šef poliklinike v Ljubljani. Od leta 1928 je bil dr. Mis uradni mestni zdravnik v Ljubljani, ki je veliko pisal o potrebi zaščite šolskih otrok oz. cepljenju. Poleg njega je bila tudi dr. Amalija Šimec (1893-1960), prav tako Rockefellerjeva štipendistka, ki je bila od leta 1935 šefinja socialnega medicinskega oddelka pri Higienskem zavodu, od leta 1945 pa načelnica oddelka za vrhovno sanitarno inšpekcijo na ministrstvu za zdravstvo.
To, kar prikazuje predstavljeno je to, da so Rockefeller in ostali, vzpostavili sistem razmišljanja, svoj kult, kjer je resnica le to, kar oni pravijo da je. Oni danes ne kontrolirajo samo zdravniških združenj po vsem svetu in tovarn, ki izdelujejo zdravila, ampak tudi način kako razmišljajo zdravniki. Če oni pravijo, da je nekaj res, potem zdravniki verjamejo da je to dejstvo. Oni napišejo učbenike, sestavijo učni načrt in odstranijo tisto, kar ne želijo da bi ljudje izvedeli oz. poznali in uporabljali.
Študiranje le izbranega gradiva
Ena največjih reklam in mitov alopatske medicine je, da se zdravje ljudi ves čas izboljšuje, vendar pa to ni res. Zdravje upada! V 19.st. se je zdravje ves čas izboljševalo, verjetno kot posledica delovanja homeopatov in razumevanje pomena zdrave prehrane, še posebno pomembnosti vitaminov. Tipična bolezen tistega časa je bila tuberkoloza (TBC). Leta 1812 je bila letna smrtnost zaradi TBC v New Yorku 700 ljudi na 100.000 prebivalcev. Ko je Koch izoliral bakterijo, ki povzroča TBC leta 1882 se je smrtnost že znižala na 370. V letu 1910 ko so odprli prvi sanatorij za TBC je število smrti padlo na 180 na 100.000 prebivalcev, do leta 1950 pa je ta stopnja padla na 50 smrti. Vse to je bila posledica človeškega prilagajanja, izboljšanja življenjskih razmer in homeopatskega zdravljenja, med tem ko si je zasluge pripisovala alopatska medicina. Medicinski zapisi dokazujejo, da se je 90% padec smrtnosti otrok zaradi škrlatinke, davice, oslovskega kašlja in ošpic, pojavil pred vpeljavo antibiotikov in cepljenja med 1860 in 1896.
Edward Jenner, ”oče imunologije” pri cepljenju otroka
Edward Jenner je ’’odkril’’, da naj bi cepivo proti kravjim kozam zaščitilo osebo proti nadlogi 18.st., črnim kozam. V resnici so črne koze že izginjale in določene avtoritete so verjele, da bi do konca stoletja izginile. Ko je uporaba cepiva kravjih koz postalo razširjeno v Angliji je izbruhnila epidemija, ki je pomorila 22.081 ljudi. Epidemije črnih koz so po vsakem letu cepljenja postale hujše. Leta 1872 je za njimi umrlo 44.480 ljudi in Anglija je cepivo končno umaknila leta 1948, čeprav so cepivo na široko slavili kot največji dosežek moderne medicine. Cepljenje je bilo umaknjeno po veliko letih obveznega cepljenja saj so tisti, ki so zavrnili cepljenje pristali v zaporu. Japonska je obvezno cepljenje uvedla leta 1872 in 20 let kasneje je bilo 165.774 primerov črnih koz, ki so privedli do 29.979 smrti. Nemčija je obvezno cepljenje vpeljala z dvigom nacizma leta 1939 in primeri davice so se astronomsko povečali na 150.000 primerov. Norveška, ki nikoli ni vpeljala obveznega cepljenja je imela samo 50 primerov. Otroška paraliza se je v državah z obveznim cepljenjem povečala za 700%. Znani pisec o medicinskih problemih, Morris Beale, ki je urejal informativni časnik, Capsule News Digest je ponudil 30.000 ameriških dolarjev tistemu, ki bi lahko dokazal, da cepivo proti otroški paralizi ni ubijalec in prevara. Nihče se ni nikoli odzval!!!
Črne koze
Medicinski zgodovinarji so končno prišli do nejevoljnega zaključka, da je velika ’’epidemija’’ iz leta 1918, vzrok široke uporabe cepiv. Namreč, v I. Svetovni vojni je postalo cepljenje obvezno za vse vojake. V časniku Boston Herald so poročali, da je zaradi cepiva umrlo 47 vojakov v enem mesecu. Kot rezultat tega so bile bolnišnice polne in to ne ranjenih vojakov, ampak vojakov, ki so jih prizadela cepiva. Epidemija je bila kasneje imenovana Španska gripa, z namenom da bi zakrili njen izvor. Zaradi nje naj bi umrlo od 17 do 50 milijonov, po ocenah nekaterih tudi do 100 milijonov ljudi. Preživeli so tisti, ki so zavrnili cepljenje. Nevarnosti cepljenja so bile znane že dolgo. V Francosko-pruski vojni (1870-71) je bil cepljen vsak nemški vojak. Rezultat je bil, da je 53.288 drugače zdravih moških dobilo črne koze. Smrtnost je bila visoka.
”Španska gripa”
Na letnem srečanju ACS Science Writers Seminar je dr. Robert W. Simpson iz Rutgers University opozoril, da so ’’programi imunizacije proti gripi, ošpicam, mumpsu in črnim kozam, dejansko krivi za sejanje človeške RNA, ki ustvarja proviruse, ki nato postanejo latentne celice po vsem telesu…’’ . Te se nato aktivirajo kot različne bolezni, vključno z luskavico, rakom, revmatizmom in artritisom.’ To je bila neverjetna potrditev predhodnega opozorila s strani dr. Herbert Snowa iz Londona, ki je več kot 50 let prej opazil, da se dolgoročni vplivi cepiva, zadržujejo v srcu in ostalih organih. To posledično pripelje do usodne poškodbe srca in organov. Cepivo postane časovna bomba v sistemu in nato traja 10 do 30 let, da pride do izbruha bolezni. Ko pride ta čas, žrtev pade pod usodnim napadom, običajno brez predhodnega opozorila, pa naj gre za srčni infarkt ali katero koli drugo bolezen. Dr. W.B. Clarke iz Indiane je dejal:
“Rak praktično ni bil znan, dokler se ni začelo uvajati obveznega cepljenja s cepivom proti govejim kozicam. Moral sem se spoprijeti z najmanj dvesto primeri raka in nikoli nisem videl primera raka pri necepljeni oseba.”
James R. Shannon iz ameriškega NIH (National Institute of Health) je dejal: ’’Edino varno cepivo je tisto, ki nikoli ni uporabljeno.’’ Eustace Mullins v svoji knjigi Murder By Injection zapiše:
”Praksa imunizacije gre neposredno v nasprotju z odkritjem sodobnih holističnih medicinskih strokovnjakov, da ima telo naravno imunsko obrambo pred boleznimi. Religiozna cerkev sodobne medicino trdi, da se lahko nevarnosti okužbe rešimo le s sveto vodo cepljenja, tako da v sistem vbrizgamo tujek okužbe, ki bo nato naredil medicinski čudež in bo dal življenjsko imunost, od tod tudi izraz “imunizacija”. Največja hereza, ki jo lahko stori kateri koli zdravnik, je, da javno izrazi kakršen koli dvom o kateri koli od Svetih voda, toda najbolj sodobni medicinski postopki so nedvomno številni programi cepljenja. So tudi dosledno donosne dejavnosti medicinskega monopola.
Toda en zdravnik, dr. Henry R. Bybee, iz Norfolka v Virginiji, je javno izjavil: “Moje iskreno mnenje je, da je cepivo vzrok za več bolezni in trpljenje kot karkoli, kar bi lahko imenoval. Verjamem, da so bolezni, kot so rak, sifilis , vročinski herpes in številna druga bolezenska stanja, neposredni rezultat cepljenja. Vendar so v državi Virginia in v številnih drugih državah starši prisiljeni svoje otroke podrediti temu postopku, medtem ko medicinska stroka ni le plačana za to storitev, temveč tudi ustvarja čudovite in potencialne bolnike za prihodnost. ” (str.79)
Razumeti celotno uradno medicino oz. zdravstveni sistem, industrijo cepiv in zdravil, je precej enostavno, ko sprejmemo to, da industrija od zdravih ljudi nima nobene koristi in da gre tukaj samo za zaslužek. Zdravniki, ki delajo klinične raziskave na zdravilih in cepivih, pri tem od farmacevtskih podjetij dobijo tudi preko 1 milijona dolarjev na leto. Še več, ugotovili so, da jih veliko sedi v upravnih odborih velikih farmacevtskih podjetjih. Ali ni to navzkrižje interesov!? Ali nam je sedaj tudi s tega zornega kot bolj jasno, zakaj sploh obstaja ”epidemija” Covid-19? Ali nam je sedaj že jasno, da je to samo vrh ledene gore?
Do danes naj bi po celem svetu zaradi ”epidemije” Covid-19 umrlo 3.084.445 ljudi. Glede na Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) naj bi bilo vsako leto zaradi medicinskih napak, poškodovano 138 milijonov ljudi, 2.6 milijonov pa naj bi jih zaradi njih umrlo. Po vsej verjetnosti je število precej višje.
