Ljudje danes še vedno podcenjujejo moč pripovedi in množične propagande, ki lahko v poslušalcih ali gledalcih ustvarita kult osebnosti. Zaradi te moči še vedno verjamejo v zgodbo o neznanem ključavničarju iz Kumrovca po imenu Josip Broz ”Tito”, ki je iz skromne družine in kot ”vojni heroj”, prišel na mesto velikega voditelja Jugoslavije.
Da bi lahko razumeli današnjo situacijo, moramo pogledati na okoliščine nepristransko in mimo idealizirane slike najslavnejšega jugoslovanskega voditelja. Namreč, komunistična vladavina v Jugoslaviji je s pomočjo propagande mistificirala vse česar se je dotaknil Tito. Prav zaradi tega je proces demistifikacije tako počasen in še vedno v teku. Ob tem se je potrebno zavedati, da raziskovalni proces zaide tudi na območje teorije zarote, kjer pa lahko enostavno ovržemo teorijo in potrdimo zaroto, če ta seveda obstaja.
Josip Broz ”Tito”
Ali se si kdaj zastavili vprašanje, kako to, da je bil Tito komunist, hkrati pa sofisticiran aristokrat, znan po svojem glamuroznem načinu življenja, druženju s šejki, kraljicami, princesami in filmskimi zvezdami?
Jugoslavijo lahko z današnjim odmaknjenim pogledom vidimo kot teater, kjer je Tito igral katero koli vlogo, ki jo je zahtevala situacija. Tito je bil komunist s človeškim obrazom, darežljiv kralj, modni diktator, upornik, heroj in heretik. Obseg te predstave do tedaj še ni bil viden in vse skupaj se je končalo z njegovim pogrebom, ki je bil najbolj pretiran in pompozen spektakel katerega koli voditelja in verjetno največje srečanje državnikov v človeški zgodovini. Po njegovi smrti je bilo hrepenenje po svetu, ki ga je ustvaril Tito, tako močno, da so ga poimenovali ”jugonostalgija”, po njenem voditelju pa ”Titostalgija”.
Na pogrebu v Beogradu je bilo okoli 700.000 ljudi, veliko več jih je postalo ob progi, ko so Tita z modrim vlakom peljali iz Ljubljane v Beograd. Slovesnost je rekordna predvsem zaradi državnikov, ki so prišli v Beograd. 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov in 40 delegacij različnih političnih strank (vir:https://www.dnevnik.si/1042911439 )
Glede na komunistične standarde je Tito poskrbel za relativno blagostanje svoje države zahvaljujoč Mednarodnemu finančnemu skladu (IMF), kjer je bila posledica ta, da se je javni dolg vsakega leta povečal za 17.6%. Pa vendar je za razliko od ostalih diktatorjev Tito to delil z narodom. Tito je bil komunist s ”človeškim obrazom”, med tem ko je zapiral svoje politične nasprotnike na Goli otok in se naslanjal na tajno policijo (OZNA), ki je bila ustvarjena po modelu sovjetske NKVD. Tako je bilo življenje v Jugoslaviji skorajda udobno, vsaj dokler vas radovednost ni popeljala mimo zidu teatra, kar vas je lahko stalo življenja.
Goli otok, kjer je umrlo skoraj 4.000 ljudi
Tito je kot glavni igralec užival ogromno popularnost, ki se je že v letu 1944 spremenila v kult, ki je ujel vsakogar tako močno, da je v 1950-ih že spominjal na religijski fanaticizem in skupinsko histerijo. Največji spektakel se je imenoval ”Dan mladosti”, ki se je praznoval na 25. maj po vsej državi, na beograjskem stadionu pa je bila v čast Titovega uradnega rojstnega dne, organizirana ”štafeta”.
”Štafeta mladosti”
Čeprav je bil komunistični sistem zasnovan na kolektivnosti, so bili partijski voditelji vedno na odrih nad ostalim narodom. Tako na množičnih shodih, kot tudi v življenju na splošno. ‘‘Kmečki Tito” je živel kot aristokrat, vendar pa se je hkrati zavedal svoje dolžnosti do ”navadnih ljudi”. Na koncu vseeno ni zmogel in resnični Tito je prišel na plan, ter ga potisnil v življenje pompa in razkošja, življenje razreda, ki bi ga naj zavračal. Njegova prva naloga po prejemu oblasti je bila, da se je nastanil v Belih dvorih, palači kraljeve dinastije Karadžordževićev. S tem ko se je nastanil v palači in vladal iz nje, se je pripel na monarhično tradicijo in tradicionalni koncept moči. Njegov vozni park je bil večji od angleške kraljice, kabineta predsednika Francije in Nemčije, skupaj.
Torej, Josip Broz, ki se je rodil 7. maja 1892 v Kumrovcu je bil sedmi otrok Marije Javeršek, ki je prihajala iz slovenske vasi Podsreda. Njegov oče je bil Franjo Broz, kmečki delavec in hud alkoholik. Zaradi tega je družina živela v težkih razmerah in od 15 otrok je otroštvo preživelo le 7. Josip Broz naj bi na začetku otroštva živel pri Javorškovih v Sloveniji, zaradi njihovega višjega standarda, nato pa naj bi začel obiskovati šolo v Kumrovcu. Ker je govoril samo slovensko, šola pa je potekala v hrvaškem jeziku, je imel z njo velike težave. Zapustiti jo je moral leta 1905, ko je bil v drugem razredu. Poslali so ga v ključavničarsko šolo v Sisku, kjer se je izučil za ključavničarja. Če ste takrat znali obdelovati kovino ste bili zelo iskani in tako je lahko Josip izbiral delo, kar ga je vodilo na potepanje po Avstriji, Češki in Nemčiji. Tam je delal v takratnih najboljših tovarnah.
Josip Broz v ozadju
Josip Broz je leta 1912 prispel na Dunaj v tovarni Daimler, kjer je postal voznik testnega avtomobila. Nato je prišla I. Svetovna vojna in 19-letni Josip Broz se je leta 1913 prostovoljno vpisal v avstro-ogrsko vojsko. Kot kovinar in mehanik je bil razporejen v tehnično službo topništva na Dunaju. Tega leta so ga poslali v Pečuj na Madžarskem, kjer je vstopil v pripravljalno vojaško šolo na akademiji Ludovica, ki je služila kot šolski center za vohune in diverzante. Tam naj bi srečal sošolca Josipa Ambroza. In kdo je Josip Ambroz?
JOSIP AMBROZ
Obstajajo dokazi, da je Brozova mama, Slovenka Marija Javeršek, občasno službovala na Dunaju kot služabnica bogatega poljskega Žida, Samuela Mayerja, lastnika tovarne medicinskih protez. Priimek Majer/Mayer je ime za ”župana ali izvoljenega vodjo skupnosti”. Izvira iz nemške besede ”meier”, kar pomeni župan. Priimek izvira iz južne Nemčije in je oblika hebrejskega osebnega imena ”Meir” (”tisti, ki sveti”), družin Aškenazi Židov. Iz njune izvenzakonske zveze naj bi se 7. maja 1891 na Dunaju rodil sin Jošua oz. Josip Franc Ambroz Mayer, ki je odraščal na Dunaju in obiskoval najboljše šole, na katerih so poučevali v nemškem jeziku oz. dunajščini (wiener-deutsch). Tam je končal glasbeno šolo, kjer naj bi bil izvrsten izvajalec Verdija in Chopina, naučil jahati konja in mečevanja.
”Franc Ambroz” ob igranju na klavir
Iz dokumentov, ki jih je objavila CIA oz. so izgubili oznako ”tajno”, vidimo, da so pri ameriški NSA naredili fonetično analizo Titovega govora. Reputacija NSA je, da so vodilni svetovni analitiki jezika in prav zato lahko jemljemo njihovo analizo zelo resno. Pri NSA so ugotovili, da je v Titovem govoru moč zaslediti palatalizacijo, kar se nanaša na izgovarjanje soglasnikov, pri čemer se del jezika premakne blizu trdega neba. Ta fenomen je tuj v srbohrvaščini, vendar pa je precej običajen pri Rusih in Poljakih, ki so se naučili srbohrvaščine kot tujega jezika. V podporo tej analizi je zanimivo tudi to, da je bil Dragoljub (Draža) Mihajlović po srečanju s Titom 19. septembra 1941 prepričan, da je Tito Rus.
Draža Mihajlović
Marija Javeršek naj bi se po rojstvu Josipa Ambroza Meyerja vrnila k soprogu, vaškemu delavcu Franji Brozu v Kumrovec, kar je pripeljalo do rojstva Josipa Broza 21. aprila 1892. V omenjeni obveščevalni šoli v Pečuju naj bi Josip Ambroz Mayer prevzel identiteto polbrata, Josipa Broza, ki mu je bil zelo podoben, vendar pa gre verjeti, da se je to zgodilo kasneje med špansko državljansko vojno.
V knjigi ”Tajni dosije Josip Broz” zasledimo podatek, da sta ob istem času na šolo hodila tudi Miroslav Krleža in Adolf Hitler, ki jo je zapustil zaradi bolezni. Josip A. Mayer je na šoli prejel čin podnarednika. To trdi tudi sodnik in književnik Miroslav Todorović v svoji knjigi ”Hoštapler – Tito nije bio Josip Broz”, ki temelji na dolgoletnem raziskovanju v francoskih, angleških, dunajskih in arhivih iz bivšega jugoslovanskega območja trdi, da Tito ni bil Josip Broz iz Kumrovca, sin Franje Broza in Marije, Slovenke iz Podsrede.
Pečuj
Med svojim raziskovanjem je Todorović naletel na tri dokumente, ki so ga šokirali. V prvem dokumentu je stenografska beležka, ki je vsebovala prepis Titove izjave v Pitsburgu iz leta 1961, ko je bil na obisku pri hrvaških izseljencih, ki jo je dal Ivanu Meštroviću. Na njegovo vprašanje glede rešitve vprašanja srbske nadvlade v SFRJ je odgovoril: ”Ne skrbi za srbsko nadvlado, ker Srbi niti po 50-ih letih po moji smrti ne bodo vedeli kaj se jim je pripetilo.” Drugo podobno izjavo je dal hrvaški delegaciji pri obisku Kliničnega centra v Ljubljani. Te in podobne Titove izjave so ga spodbudile k raziskovanju.
Tito in Ivan Meštrović, Brioni 1959
Sam pravi, da je Josip Ambroz Mayer prišel v Srbijo prvič leta 1914, kot avstroogrski podnarednik 42. vražje domobranske divizije, 25. regimenta, 10. odreda. Namreč, ko so ga leta 1913 poslali v podoficirsko šolo, kjer je postal najmlajši vodnik v polku, je tam zamenjal Josipa Broza. Maja 1914 je v Budimpešti osvojil srebrno medaljo na prvenstvu avstro-ogrske vojske v mečevanju. Ob izbruhu vojne se je Josip Ambroz Mayer, sedaj kot Josip Broz, priključil 42. domobranski pehotni diviziji. V sklopu te divizije je pripadala tudi Brozova četa, ki je bila razporejena na obalo Drine, kjer je ob umiku ščitila most. Kmalu po tem se je borila na Drini, Kolobari in Ljigu, kjer so se odvijali srditi boji južno od Beograda. Nato je bila divizija premeščena v Galicijo v Ukrajini.
Vodnik Josip Broz (s puško) v avstro-ogrski vojski. Slika je bila posnete okoli oktobra 1914 in objavljena v tedniku Ilustrovani list z naslovom ”Naši vojaki na reki Drini” in s pripisom ”Jarki naših vojakov na reki Drini v Bosni, v katerih se čaka na sovražnika in kjer vojaki spijo ponoči”. Med razstavo leta 1970 je Tito potrdil, da je na sliki on, vendar je trdil, da je bila slika posneta v Galiciji (Ukrajini), kar pa se ne sklada s časovnim okvirjem saj je bil poslan na rusko fronto dosti kasneje
Dejstvo je, da je Josip Ambroz služil v 42. ”Vražji diviziji” in da je soodgovoren za to, kar je počela njegova enota v Srbiji leta 1914. Njihova naloga je bila, da prodirajo globoko na teritorij sovražnika, raziščejo teren, ustvarjajo kaos in likvidirajo morebitnega nasprotnika. V območju Podrinja, kjer je enota delovala, lahko vidimo, da je leta 1910 tam živelo 242.240 prebivalcev, 10 let kasneje pa 186.627. To pomeni, da je bilo tam ubitih več kot 55.000 civilnih prebivalcev.
Josip Ambroz je deloval kot avstro-ogrski izvidniški podoficir in za njegov prispevek v boju, ga je dunajski kraljevi dvor nagradil z visokim redom za hrabrost. Potrebno je vedeti, da je Josip Broz služil kot vodnik izvidniških sil in po pravilu se na takšen položaj namešča najbolj zveste ljudi. Da je bilo njegovo delovanje proti srbskemu narodu nečastno je verjetno tudi vzrok, zakaj o tem Tito ni nikoli govoril. Preko uradnih avtobiografov je ustvaril privid, da je s svojo enoto prišel le do srbske meje in da se je ”kot Hrvat in socialist, izognil boju proti svojim bratom in prijateljem, srbskim delavcem in kmetom”. V delu ”Borbeni put 42. divizije 1914. u Srbiji”, Aleksandar Životić navaja, da je Josip Ambroz služil v 10. četi, 3. bataljona, 25. polku ”vražje” divizije. Rodolphe Archibald Reiss, ki je kasneje anketiral žrtve, je ugotovil, da so zločine izvajali 26., 27. in 28 polk. Vendar pa so kasnejše raziskave pokazale, da je dopolnjeni bataljon 25. polka, ki ga je vodil takratni major Slavko Štancer, prav tako odgovoren za cel kup zločinov.
Obešanje civilistov v Srbiji (september 1914)
Vključenost v boje Josipa Ambroza je potrdil tudi eden njegovih bojnih prijateljev, avstro-ogrski oficir Žarko Vedrić, polkovnik generalštaba 42. divizije. On je potrdil, da je Brozov polk ostal na srbski fronti vse do januarja 1915. Ko je jeseni 1941 Josip Broz ”Tito” prišel na svobodno območje zahodne Srbije je na čudenje vseh svojih srbskih sopotnikov, demonstriral izjemno poznavanje vseh dolin, stez in posebnosti tega kraja. Začuden nad tem, ga je Aleksandar Ranković (kasneje tretji človek v Jugoslaviji), vprašal zakaj tako dobro pozna kraj. Tito mi je odgovoril:” Pa jaz sem se tukaj boril kot avstrijski vojak 1914”. Ranković naj bi mu na to odgovoril:”To si sedaj rekel meni in nikomur več. Če se to razve, od našega gibanja ne bo nič, najverjetneje tudi ne tebe in ne mene!
Tito in Aleksandar Ranković
Tito naj bi se v opitem stanju večkrat hvalil, da je kot vodnik 1. izvidniške enote vpadal v sovražnikov srbski teritorij in vršil uspešne napade. Za nagrado je prejel srebrno medaljo za pogum, ki bi mu jo moral izročiti Oskar Poćorek, komandant avstroogrske vojske na Balkanu in veliki morilec srbskega naroda. Vendar pa so ga Srbi ujeli. Iz zapora se je izvlekel z izgovorom, da je bil mobiliziran na silo kot Hrvat in da so Srbi njegovi bratje. Zaradi tega medalje ni prejel. Leta 1967 je skorajda prišlo do škandala, ko mu je takratni predsednik Avstrije poskušal vročiti medaljo, katero je Tito zavrnil z obrazložitvijo, da gre za napako.
Oskar Poćorek
Josip Ambroz naj bi bil po bojevanju v Srbiji premeščen v Galicijo, na ruski fronti. Na poti je mesec dni preživel v zaporu. Po mnogih izvorih naj bi v zaporu pristal zaradi posilstva ženske iz vasi Majura pri Novem Sadu. Osvobodil naj bi ga major Jung, ki mu je dejal, da posilstvo Srbkinje ni kaznivo, ampak da to ne bi smel narediti na takšen način. Nato je bil Brozov polk premeščen v Karpate, na bojišče proti Rusom. Tam so 42. domobransko divizijo, na Božič 1915 napadli Čerkezi, enota znana kot ”Divja divizija” in pobila njegove soborce.
Enega Čerkeza naj bi Broz ubil z mečem, vendar pa ga je drugi ranil z kopjem. Po prvi verziji v prsa, po drugi pa v lopatico. Mnogi špekulirajo, da je Josip Broz takrat umrl, na njegovo mesto pa je stopil sovjetski agent. To za tisti čas ne bi bilo tako nezaslišano saj je bila to takrat sovjetska stalna praksa. Namreč, njegovo ime se pojavi v poročilu avstro-ogrskega vojnega ministrstva iz leta 1915, kjer so bili navedeni v 1. svetovni vojni umrli avstrijski častniki in podčastniki, ter vojaki. Vendar pa Josip Broz tam naj ne bi umrl, ampak bil le ranjen, ujet s strani Rusov in poslan v delovno taborišče na Uralu. Brozova borbena kariera naj bi se končala z vstopom na rusko območje, kjer je bil hitro ujet in večkrat premeščen iz taborišča v taborišče. V vseh zaporih je bil ”kapo”, šef taborišča med zaporniki. Tam se je naučil tudi ruski jezik.
Broz Josip iz ”Klanjca”
To, kar je zelo zanimivo pri tem dokumentu je to, da je kot rojstni kraj Josipa Broza naveden Klanjec in ne Kumrovec. Zanimivo je, da je Tito tudi leta 1936 v Parizu znova izjavil, da je rojen v Klanjcu. Klanjec je od Kumrovca oddaljen 7 km. Dvomimo, da bi se Josip Broz zmotil pri kraju svojega rojstva in to dvakrat. Lahko pa bi nekdo, ki je vedel od kod je Josip Broz, ukradel njegovo identiteto in potem namerno navedel drug kraj. S tem ne bi nihče natančno vedel za koga gre.
To domnevo podpira tudi zgodba o izgubi prsta oz. prstov Josipa Broza. Namreč, od leta 1907. do 1913, ko je Josip Broz delal v Sisku, naj bi mu stroj odrezal srednji prst na desni roki (po drugih podatkih sredinec in prstanec). Ob tem je v knjigi Turističnega društva Sisek iz leta 1979, na strani 76. zapisano, da je Josip Broz za ključavničarski izpit naredil ograjo iz kovanega železa za stopnice okrožnega stopnišča v Sisku. Tam je hodil v obrtniško šolo, kjer je v klopi sedel z Nikom Ivšićem. V času Titovega obiska v Sisku 28. julija 1951 je Niko Ivšić javno pred vsemi, ko se je rokoval s Titom rekel:”Ti nisi Joža, ti nisi Joža.” Isti večer je Niko Ivšić izginil in nikoli ga niso več videli!
Če drži zgodba o Josipu Brozu, da je izgubil prste na desni roki, potem je na sliki s puško prav zares Josip Ambroz Mayer. On je vstopil v vojsko saj lahko na sliki, kjer je slikan s puško v roki, vidimo, da ima desnica vse prste.
Josip Broz naj bi bil v boju ranjen in zaradi tega naj bi v samostanu, ki je bil spremenjen v bolnico, preživel 11 mesecev. Ko je iz njega izstopil naj bi menihi iz samostana odnesli vse stvari, ki jih je uporabljal in samostan prekadili. Dostopni zapisi pravijo, da se je ponoči kregal s svetnikom, katerega lik je bil naslikan na zidu nad njegovo glavo in ga obtoževal, da mu krade stvari. Todorović pravi, da se je po tem naselil v manjšem taboru, kjer je zaradi spora z upravnikom, bil večkrat pretepen. Rešil naj bi ga nek Kozak, ki ga je odpeljal na svoj dom, kjer sta mu dvorili njegovi hčerki. Dokumenti odkrivajo, da je bila ena od teh hčerk, ena od njegovih 16-ih žensk s katerimi je imel otroke. Kozak naj bi ga odpeljal v stepo, kjer so ga zajeli nomadi. Iz ujetništva naj bi se rešil zahvaljujoč odličnemu jahanju, ki ga je obvladal že v otroštvu. Na tekmovanju v jahanju divjih konj je dobil častni status plemena, ker je uspel obvladati najnemirnejšega konja.
Tito na konju (https://www.youtube.com/watch?v=dnTyklj_-Jw )
V tem plemenu je ostal do Oktobrske revolucije v kateri ni sodeloval. Za revolucijo je izvedel v Omsku, od koder izhaja njegova prva žena Pelagija, katero je predhodno ”onečastil” in nato oženil pri njenih 16 -ih. Njen oče ga je prisilil da jo je oženil, on pa je kasneje ponaredil dokument, z namenom, da bi dokazal svoje sodelovanje v revoluciji. Leta 1918 naj bi bil pod imenom Josip Broz – Valter Tito sprejet v komunistično partijo. S Pelagijo je potoval od Petrograda do Maribora leto dni, večji del po zaporih zaradi svojih lopovščin. V Jugoslavijo je prišel leta 1920 in se po prestajanju zapora v Mariboru, naselil v vasi Sveto Trojstvo pri Sisku. Tam je živel 4 leta. Rodila sta se mu hči Zlatica in sin Hinko, katera sta umrla. Preživel je sin Žarko.
Pelagija Denisova Belousova – Polka, Žarko in Josip Broz
Ko je prispel v Sveto Trojstvo je izvedel, da je mama umrla leta 1918, oče pa naj bi po eni verziji odšel na Dunaj, po drugi pa v vas blizu Jastrebarskega. V Komunistično partijo Hrvaške naj bi se vključil leta 1920 in do leta 1937 prišel do funkcije generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije. Ker je kralj Aleksander prepovedal Komunistično partijo v Jugoslaviji je bil sedež premeščen na Dunaj, od tam pa v Pariz. To je bilo Brozovo obdobje vzpona v Partiji. Do takrat neznani Josip Broz je bil 25. februarja 1928 izvoljen za partijskega sekretarja Mestnega komiteja v Zagrebu. V Komiterni je dobil ilegalno ime ”Valter”. Podprl ga je ugledni komunist Andrija Hebrang, ki so ga leta 1948 ubili komunisti.
Andrija Hebrang
Bombaški proces je naziv sodnega procesa, ki se je odvil od 6. do 14. novembra 1928 leta v Zagrebu proti Josipu Brozu in še pet obtoženih, zaradi širjenja komunistične propagande in nezakonito pridobivanje in hranjenje orožja in streliva. Josip Broz je vse obtožbe zavračal, nato pa priznal da je komunist in pri tem povedal: ”Ne priznam tega buržoaznega sodišča, ker sem odgovoren samo partiji!” Na koncu je bil obsojen na 5 let zapora, ki ga je prestajal v zloglasni Ljepoglavi, v Mariboru, kjer je bil v celici z Rodoljubom Čolakovićem, ki je leta 1921 sodeloval pri umoru Milorada Draškoviča, takratnega notranjega ministra Jugoslavije. Čolakovič je leta 1933 emigriral in sodeloval pri organizaciji komunističnega gibanja v Sovjetski zvezi, Franciji, Avstriji, na Češkoslovaškem in Španiji. Bil je tudi eden od organizatorjev NOVJ-a leta 1941.
Avtentični zapisi iz francoskih arhivov pričajo, da je Josip Broz na poti do svoje funkcije likvidiral vse vodilne srbske komuniste, pripadnike Komiterne. Najbolj znan me njimi je bil Milan Gorkić znan kot Somer (pravo ime Josif Čižinski), katerega je s Stalinovo pomočjo obtožil, da je vohun in da je izdal komunistično gibanje.
Tito z Mošo Pijado v zaporu
Tito ni nikoli priznal, da je bil v Španski državljanski vojni. Tam so bili ubiti vsi člani internacionalne brigade, ki se se borili na španski fronti in kateri so organizirali Barcelonski kongres, kjer so za generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije, želeli Petka Miletića. Njega je Tito, prav tako s Stalinovo pomočjo izgnal v Sibirijo. Na najhujši način se je znebil Živojina Pavlovića, uglednega Srba v Parizu. Pavlović je imel knjižnico in izdajal časopise, okoli njega pa se je zbirala Internacionala. Ko je videl, da se ne more skriti v Parizu je pobegnil v Užice, kjer je bil ujet in po Titovem nalogu masakriran. O teh strašnih likvidacijah Titovih nasprotnikov so pisali francoski časopisi, on pa je v eni izjavi dejal:”Samo jaz sem preživel Pariz.”
Portret Josipa Broza v Parizu leta 1925, kjer je bil star 33 let. V tem času je delal kot tajni agent Komiterne in uporabljal nadiimek ”Valter”
Titova udeležba v španski državljanski vojni (1936-39) je bila strogo varovana skrivnost, zato je ta del izločen iz njegove uradne biografije. Danes vemo zakaj je tako. To je zato, ker ni bil navaden španski borec, ampak je bil šef, kordinator in kontrolor štaba za likvidacije NKVD, Stalinove tajne službe, ki se je obračunavala s ”trockisti”. Da je imel Tito krvave roke je povedal tudi Leo Mates. To naj bi Tito v zagrebškem stanovanju med kosilom priznal Anki Butorac, tik pred vojno. Dejal je: ”V Španiji sem svojega tovariša poslal v smrt.” Šlo naj bi za njegovega tekmeca za vrh KPJ Blagoja Perovića, ki je bil 6. julija 1937 skrivnostno ubit v bližini Madrida.
Blagoje Parović slikan neposredno po uboju; slikal Vlajko Begović
Na licu mesta ga je takoj fotografiral bosanski komunist Vlajko Begović, sin Sime Begovića, člana Mlade Bosne. Vlajko Begović je bil član Titovega štaba za likvidacije in glavni izvrševalec v Španiji. Glede na pričanje Titovega generala in španskega prostovoljca Peke Dapčevića je bil Begović vmešan v umor. Kot posnetka trupla kaže na to, da je bila slika posneta z namenom dokaza, da je ”naloga opravljena”. Nekaj mesecev kasneje je Tito Parovića imenoval kot ”enega od najboljših članov CK KPJ”, njegovo smrt pa ”junaško smrt”.
Vlajko Begović
Da je bil Tito v Španiji je potrdil tudi Georgi Damjanov, visoko pozicionirani sovjetski agent Komiterne. Bil je šef enega najpomembnejših oddelkov, oddelka za kadre Evrope, njegovo lažno ime je bilo Aleksandar Belov. Kasneje je postal minister za obrambo v Bolgariji, nato pa tudi njen vodja. Na tem položaju je sprejel Titovega veleposlanika v Sofiji, Mita Miljkovića. Ko je ta prenesel pozdrave Tita je Belov dejal:” Kako je naš stari tovariš Valter?”. Po tem ko je Miljković odgovoril, da je dobro je Belov dejal: ”Jaz se s tovarišem Valterjem poznam dolgo, mi smo v Moskvi dobro sodelovali. On ima velike zasluge za mednarodno komunistično gibanje.” Nato je dejal:” Mi smo nega pošiljali na naloge v Španijo in tam je bil nekaj časa v velikih težavah, ampak se je dobro izvlekel. In tudi druge naloge je Valter dobro izvajal.”
Tito slikan v taboru Gers na jugu Francije. Slika je bila objavljena v knjigi Naši Španci leta 1961. Knjiga je bila natisnjena v tiskarni ”Ljudske pravice” v Ljubljani, vendar je bila hitro umaknjena iz prodaje
Ostali člani štaba za likvidacije so bili Italijan Vittorio Vidali, Ivan Antonov Srebrenjak in Ivan Stevo Krajačič. Slednji je bil mentor Josipa Manolića, Tuđmanovega najpomembnejšega obveščevalca. Krajačič naj bi v času II. svetovne vojne po Slavoniji za mali denar kupoval prašiče in jih za zlato prodajal nemški vojski. On naj bi bil tvorec Golega otoka in ena najtemnejših oseb v Jugoslaviji. Bil je najboljši prijatelj Tita, poleg Josipa Kopiniča ”Vazduha’‘, direktorja puljske ladjedelnice Uljanik, ki je bila povezana z pripadnikom globalne elite, Gianijem Agnellijem, lastnikom Fiata. Krajačič je več desetletij vodil Ozno, Udbo in Službo državne varnosti Hrvaške. Bil je predsednik vlade in hrvaškega Sabora.
Ivan Stevo Krajačič
V Španiji je Tito spoznal tudi Franca Rozmana Staneta, poznejšega poveljnika slovenskih partizanov. Vse čistke je Josip Broz izvajal z ljudmi, ki so bili v najožjem vodstvu Komiterne. Torej z Edvardom Kardeljem, Rodoljubom Čolakovićem, Josipom Kopiničem in Ivanom Stevom Krajačićem, ki je ustvaril mit o Titu.
Rodoljub Čolaković
Najverjetneje je Josip Ambroz ”Valter” v času španske državljanske vojne bil tisti, ki je bil komisar Stalinove NKVD in je skupaj s Kardeljem ubijal in odstranjeval sumljive komuniste in tekmece. Hkrati je bil tam tudi Josip Broz, pod imenom ”Šapajev”, ki je bil poveljnik bataljona Dimitrov. Njega je likvidiral Josip Ambroz ”Valter”.
Peti z leve naj bi bil Josip Broz ”Šapajev”, ki naj bi mu na levi roki manjkala dva prsta
Le malokdo se zaveda, da je na ta položaj prišel Tito s pomočjo zvez v NKVD, tajne ruske organizacije za poboje političnih nasprotnikov, naslednice zloglasne ČEKE. Ker ruska FSB, naslednica NKVD, skrbno čuva podatke nekdanjih tajnih sodelavcev, doslej še niso objavili nobenega seznama oz. dokumenta, ki bi razkril, da je bil Tito njihov član. Vendar pa je to edini pravi odgovor na to, kako je Tito preživel stalinistično čistko sredi 30-ih. Takrat so v Moskvi pobili okoli 800 jugoslovanskih komunistov, med njimi vse Titove nasprotnike. O njegovi povezanosti govori tudi Titov odnos z Ivanom Karaivanovim ”Špinerjem”, ki je bil eden od šefov NKVD v Komiterni. Leta 1937 je Tito prevzel vodenje Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) in v vodstvo takoj vključil tri Slovence: Edvarda Kardelja, Franca Leskoška in Miho Marinka, ki so 17. aprila 1937 ustanovili Komunistično partijo Slovenije.
Tukaj dobimo tudi odgovor o resničnem Titu. Mislim, da nam je lahko jasno, da ključavničar iz Kumrovca nikoli ne bi preživel Stalinovih čistk, če ne bi bil povezan in zaščiten s strani globalne elite. Ta že od nekdaj skrbno izbira kandidate iz svoje krvne linije, ki omogoča dostop do najvišjih političnih položajev in seveda vrhov skritih družb. Tukaj se lahko vprašamo tudi, kako velika je možnost, da so bili leta 1913, Josip Broz, Sigmund Freud, Adolf Hitler, Vladimir Lenin in Lev Trocki, vsi obiskovalci kavarnice ”Cafe Central” na Dunaju? Gre za naključje?
Cafe Central, Dunaj
Ugledni prostozidar Zoran Nenezić je leta 1980 izjavil, da je leta 1939 ”sedem članov jugoslovanskega komunističnega vodstva pripadalo masonski loži Concordia. Med njimi je pet najpomembnejših: Josip Broz, Vladimir Bakarić, Edvard Kardelj, Josip Kopinič in Vladimir Velebit.” Prva javna novica glede Tita v povezavi s prostozidarstvom je prišla v času njegovega spora s Stalinom leta 1948. V napadih, ki so prišli iz Moskve je bil Tito obtožen izdajstva komunističnih idej in služabništva kapitalističnemu sistemu. Glavna točka teh obtožb je bila, da je mason pod direktnim angleškim vplivom. Sovjeti so trdili, da imajo dokumente, ki so jih našli v nemških arhivih. Tito naj bi bil sprejet v ložo Libertas (Iluminati) leta 1926. Ta loža naj bi bila ”divja” ali neregularna in je vzdrževala vezi z nemško ložo ”Zu den drei Weltkuglen”.
Orden Zu den drei Weltkuglen
Velika loža Libertas je imela sedež v Zagrebu in je bila politična organizacija in čeprav je imela veliko masonskih atributov, ni dosegla neodvisnosti. Priznanje je imela samo preko Velike lože Hamburga, ki je bila edina Velika loža v nacistični Nemčiji, ki ni bila prepovedana. Njen prvi mojster je bil kasnejši ustaški maršal Slavko Kvaternik, ki je bil poročen z Olgo Frank (židovskega rodu), ki je kasneje naredila samomor, on pa je bil obsojen in ubit leta 1947.
Slavko Kvaternik
Preko prostozidarskih kanalov naj bi Tito decembra 1940 prišel v kontakt z Williamom ”Divjim Billom” Donovanom, ki je po II. Svetovni vojni ustanovil CIA. Predsednik Roosevelt, tudi prostozidar, je poslal ”Divjega Billa” v Beograd v namen vohunjenja 27. marca 1940. Med temi srečanji naj bi imel Tito lažen kanadski potni list na ime Grka Spiridona Mekasa. Leta 1944 naj bi Winston Churchill, Tita v Neaplju povzdignil na 33 stopnjo škotskega obreda.
Tito in Winston Churchill, 1944
Tito naj bi se tik pred začetkom II. Svetovne vojne nahajal na Finskem, kjer je prestal angleški obveščevalni trening. O tem je govoril Titov sodelavec Josip Kopinić ”Vazduh”, ki je imel tri različne čine v treh oboroženih silah. Kopinić je bil viceadmiral sovjetske vojne mornarice, kapitan fregate španske republikanske armade in polkovnik JLA. Bil je tudi agent NKVD. Zanimivo je, da je Tito v avtobiografskih pogovorih za TV Beograd, ki jih je posnel Veljko Bulajić, povedal, da je informiral Moskvo o nemškem napadu. Takrat je dejal:
”Naprimer, srečal sem se z sovjetskim vojaškim atašejem in mu povedal, da se nemška vojska pomika proti njihovi meji in da bo zagotovo prišlo do napada. Imel sem informacijo iz Zagreba od nekaterih prostozidarjev, ki so bili seznanjeni glede tega in mu dejal, da bi to morali jemati resno..”
Ko je bil vodja komunistov Tito pokopan in ko njegov nagrobnik ni bil okrašen s peterokrako zvezdo, pod katero so bili pokopani vsi njegovi tovariši, so beograjske ulice govorile o tem, da je bil prostozidar. Namreč na nagrobniku je samo napis Josip Broz Tito 1892.-1980, brez kakršnih koli drugih podatkov, kar je običaj med prostozidarji. To se navezuje tudi na njegovo slovo, ki je bilo v tistem času največje in najpomembnejše srečanje prostozidarjev na svetu. Med udeleženci je bilo nekaj visoko rangiranih prostozidarjev.
Titov nagrobnik brez zvezde
Muzej Jugoslavije ”25. maj” je ustanova, ki zbira, proučuje in predstavlja različne predmete, ki so povezani z zgodovino Jugoslavije. V svoji zbirki hrani tudi Titov ”Orden viteškega velikega križa, najčastnejšega redu prečiščenih”, britanskega viteškega redu, Red kopeli (The Most Honourable Order of the Bath), ki ga je leta 1725 ustanovil Jurij I. Britanski. Ime redu izvira iz srednjeveškega obreda imenovanja vitezov, ki je vseboval kopanje kot enega od njegovih elementov. Tito naj bi bil v samem vrhu prostozidarjev, zelo blizu angleški kraljici Elizabeti II. Tito naj bi se na svojih potovanjih udeleževal prostozidarskih srečanj.
Na svojih številnih potovanjih okoli sveta je novinarjem padlo v oči, da je Tito s seboj vedno jemal ženske in bele rokavice. Simbolizem belih rokavic je pomemben za prostozidarje saj naj bi predstavljale ”čistost duha” tistega, ki jih nosi. Med ritualom jih vedno nosi veliki mojster.
Tito in maroški kralj Hassan II., veliki mojster masonske lože
Vse to bi lahko pojasnilo, zakaj je Josip Broz iz revne družine in proletarsko mladostjo, obvladal igranje šaha, klavirja in sabljanje, bil izvrsten plesalec in govoril več jezikov. Za Tita je bilo videti, kot da je bil rojen aristokrat in če skočimo v leto 1978, ko je Tito obiskal Buckinghamsko palačo, je bila na prestolu mlada in pronicljiva kraljica Elizabeta II. Vtis, ki ga je nanjo ustvaril Tito jo je napeljal k besedam: ”Če je ta gospod Tito po poklicu ključavničar, potem jaz nisem britanska kraljica.”
Elizabeta II. in Tito
Tito je vsekakor poznal Shakespearjev koncept, ”Ves svet je oder. In vsi moški in ženske so zgolj igralci”, saj ga je spremenil v resničnost. Jugoslavijo je spremenil v oder, na katerem je vsak igral svoje življenje glede na scenarij, tako kot v filmu Trumanov Show, režiserja Peter Weira. V jugoslovanskem ”šovu”, pa je bil Tito režiser in glavni igralec. Richard Burton, ki je igral Tita v filmu Sutjeska, je nekoč izjavil, da je bilo ”zelo težko igrati drugega igralca”.
Tito, Burton in Jovanka na prizorišču snemanja in film Sutjeska
Izza Titovega nasmeha je bil skrit neusmiljen morilec. Slovenska komisija za ugotavljanje povojnih pobojev je do sedaj našla 581 množičnih grobišč v Sloveniji, kjer se nahajajo posmrtni ostanki 100.000 ljudi. Med njimi so starejši, ženske in otroci. Ukaz za poboj je prišel neposredno od Josipa Broza Tita oz. prostozidarja in Aškenazi Žida Josipa Franca Ambroza Mayera. Ta mozaik se povsem ujame s predhodnim zapisom https://www.prebujanjezavesti.si/nekategorizirano/kako-je-bila-rojena-komunisticna-zver/).
wpDiscuz