Pisalo se je leta 1998, ko je 29 letni Eric Berman iz Floride začel hoditi z dekletom, katere oče je imel ”največje dlani” v katere je kdaj koli segel. Čez čas mu je ”Big Ed” kot so ga klicali, odkril, da je njegovo pravo ime Otto Skorzeny, legendarni SS komandos. Možakar je bil v tistem času star okoli 90 let je bil po pričanju Bermana:
”zelo zbran in priseben in še zelo mobilen. Še vedno je bil sposoben hoditi okoli in bil je še vedno videti impresiven, saj je imel največje roke s katerimi sem se kdaj koli rokoval. Bil je velikan in me je lahko gledal z viška.”
Otto Skorzeny
Otto Johann Anton Skorzeny, po rodu Avstrijec in Hitlerjev osebni telesni stražar, je detajlno opisal svojo življenjsko zgodbo Eriku Monty Bermanu leta 1998, kateri je takrat hodil z njegovo hčerko Lori F. Pyzyna. Skorzeny se je z njim pogovarjal trikrat po okoli 5 ur. V tem času mu je opisal svojo celotno kariero specialnega komandosa in posledično povojnega Ciinega agenta v Ameriki. Skorzeny je z družino živel na Floridi in uporabljal ime Edward Frank Pyzyna, ki naj bi bil upokojene tesar, živeče z ženo Frances P. Pyzyna in otroci.
Erik ”Orion” Berman
Erik ”Orion” Berman je v intervjuju v živo, na Republic Broadcasting Network, 17. januarja 2006 opisal, kako je Skorzeny umrl 31. decembra 1999:
”Njegovo telo je bilo upepeljeno, jaz imam njegovo potrdilo o smrti in videl sem njegov pepel. Po vojni je pomagal Georgu Bushu ustanoviti Cio skozi ”operacijo Paperclip” in Odessa.”
Berman je obnovil, kako je bil Skorzeny ”oproščen krivde” na procesu v Nurembergu in potem priključen Cii skupaj, po njegovi izjavi, z okoli 50.000 SS nacističnimi vojnimi kriminalci in ne samo raketnimi znanstveniki, kot verjame večina Američanov. Ti so bili pripeljani v Ameriko po vojni. Kot vemo je bil Skorzeny po vojni ujet, vendar pa je potem, s pomočjo domnevnih nemških vojakov preoblečenih v uniforme ameriške vojne policije, pobegnil. Skorzeny sam je trdil, da je pobegnil s pomočjo sodelovanja ameriške vojske. No, vse to pa je bil samo začetek Skorzenyevega pripovedovanja s pomočjo katerega, bomo poskusili predstaviti dogodke, ki so se odvijali izza oči javnosti.
Otto Skorzeny
Mož po imenu Otto je že v mladosti, kot študent na Dunaju pokazal svoje bojevniške sposobnosti, ko je sodeloval v 13-ih medsebojnih dvobojih v mečevanju. Eden izmed takšnih bojev mu je pustil tudi dolgo brazgotino na obrazu. Leta 1939 je Skorzeny pridobil licenco za pilota in postal delni lastnik gradbenega podjetja. Bil je v prijateljskih odnosih z vplivnimi ljudmi, kot sta bila npr. inženir Ferdinand Porsche in predsednik Reichbank, Hjalmar Schacht, katerega nečakinja Emmi Linhart je postala njegova druga žena in mama njune hčerke Waltraut Weiss. Na koncu je bil Skorzeny poročen z grofico Ilse Fincke Von Finckenstein.
Ilse Fincke Von Finckenstein in Otto Skorzeny
Ko se je II. Svetovna vojna začela 1. Septembra 1939 z nemško invazijo na Poljsko, se je Skorzeny prostovoljno javil za Luftwaffe, vendar pa je bil s svojimi 193 cm in 31 leti, označen kot prevelik in prestar za urjenje letenja. Namesto tega, so ga njegovi predpostavljeni uvrstili v urjenje za strokovnjaka v komunikacijah. To nalogo je sovražil. Skorzenyjev vod naj bi bil tehnično osebje, izmed katerih, bi se jih lahko dvajset prijavili za tehnične oficirje Waffen SS, vojaško roko nacistične organizacije SS. Waffen SS divizije so bile zasebna vojska Nacistične stranke, katere so se borile poleg redne nemške vojske, njihove prostovoljne enote, pa so bile obravnavane kot elitne bojne enote. Samo dvanajst v razredu, vključno s Skorzenyjem, so opravili teste in bili poslani na osnovno vojaško urjenje v vadbene barake 1. Waffen SS Divizije imenovane Leibstandarte SS Adolf Hitler (LSSAH), zaradi svojega zgodnjega izvora iz Hitlerjeve SS enote telesnih stražarjev.
Njihov emblem je bil ključ odpirač oz. vetrih (vitrih), v čast njihovega prvega poveljnika Josefa ”Sepp” Dietricha (deitrich je nemško za odpirač ali vetrih). Ko se je SS povečeval z novimi rekruti je LSSAH predstavljala vrh Hitlerjevega arijskega ideala. Striktne zahteve rekrutiranja so pomenile, da je bil v ta krog sprejet samo tisti, ki je bil ocenjen kot arijec, bil fizično sposoben in nacionalni socialist. Člani LSSAH so sodelovali v številnih grozodejstvih in bili krivi uboja vsaj 5.000 vojnih ujetnikov med 1940-1945, večinoma na vzhodni fronti.
Odred LSSAH
Skorzeny je zaradi svojega poguma v nemški vojski hitro napredoval in bil celo odlikovan z železnim križcem. Odlikovanje je prejel, ko ga je zadel šrapnel pri napadu na Moskvo in je kljub rani pokazal neverjetno vzdržljivost in borbenost. Med svojim okrevanjem je prebral vse o gverilskem bojevanju in kmalu so mu zaupali vodenje šole za usposabljanje operativcev za sabotaže, vohunjenje in ostale paravojaške tehnike.
Otto Skorzeny in Adolf Hitler
Julija 1943 ga je Hitler osebno izbral za vodenje novega oddelka za sabotaže in poveljniške operacije SS. Na tem položaju je sodeloval pri neverjetnem reševanja Mussolinija, katerega je zamenjala in zaprla italijanska vlada. Čeprav je to operacijo dejansko usmerjala Luftwaffe, je spektakularen uspeh zahteval SS in Skorzeny je v tem procesu postal propagandni junak. Širokih ramen, višine 1,93 in pravega poskoka je bil idealen za to vlogo. Bil je odličen material za filmske obzornike, tudi Hitler je bil navdušen nad svojim arijskim Supermanom in mu podelil Viteški križec. Po tem je Skorzeny vodil še več operacij, kot je uporaba diverzantov v Belorusiji, vodil pa je tudi desant na Drvar, kjer pa so njegovi komandosi utrpeli velike izgube ob neuspelem atentatu na Tita. Vse te akcije so ga naredile za enega največjih nacističnih herojev. Ob koncu vojne se je umaknil v tako imenovano alpsko trdnjavo, da bi od tam s svojimi ljudmi vodil neusmiljeno gverilsko vojno proti zaveznikom.
Pripadniki so se imenovali Brigada 150. Njihova naloga je bila, da se v ameriških uniformah prebijejo z domnevnimi ujetimi visokimi nemškimi oficirji vse do poveljnika zavezniških sil, generala D. Eisenhowerja in ga umorijo. Načrt se je izjalovil zaradi ujetega nemškega oficirja v ameriški uniformi, katerega je izdal nemški naglas. Zavezniki so ujeli preko 50 nemških vojakov katere so kasneje obsodili in usmrtili. Vodja operacije, Otto Skorzeny, je bil edini v Brigadi 150 kateri ni govoril angleško, sicer pa bi bilo naivno poskusiti prekriti ogromno telo nemškega oficirja kot ameriškega vojaka, tudi če bi ta tekoče govoril angleško. Pri neizogibnem porazu Nemčije je Skorzeny dobil glavno nalogo pri izbiranju in usposabljanju rekrutov za zadnjo linijo nacistične organizacije, tako imenovane Werwölfe (Volkodlaki), kateri naj bi se z gverilskim načinom, bojevali proti vdirajočimi zavezniki izza linije. Vendar pa je Skorzeny hitro ugotovil, da je ‘Volkodlakov’ premalo za efektivno bojno silo, zato jih je uporabil za organizacijo ‘ratlines’ (podganjih linij), skritih podtalnih poti, ki so pomagale vodilnim nacistom zbežati iz Nemčije.
Značka pripadnikov ”Volkodlakov”
Natanko 4 mesece po ‘Aktion Grief’, 16. Maja 1945 je mala skupina nemških oficirjev vkorakala v poveljniški tabor ameriške vojske blizu Salzburga v Avstriji. Na čelu skupine je bil visok modrook moški v paravojaški uniformi, okoli vratu pa mu je visel Viteški križ, eno od nemških najvišjih odlikovanj. V nemščini je spregovoril osuplemu ameriškemu poročniku: ”SS poročnik Otto Skorzeny se predajam kot vojni ujetnik. Želel bi varen prehod zase in mojo enoto, da nadaljujemo do poveljstva vaše divizije pri Salzburgu.” Avtoritete so dovolile prehod, iz Salzburga pa so poslali patrolo, ki jih je pospremila v zasliševalski center Tretje pehotne divizije. Tam je Skorzeny izvedel za nalog o njegovi aretaciji zaradi obtožbe poskusa atentata na Einsenhowerja in ostale zavezniške voditelje. Na te obtožbe je Skorzeny komentiral: ”To so samo govorice. Lahko ste prepričani, da če bi bil ustvarjen takšen poskus, bi uspel.”
Ustreljen pripadnik Volkodlakov 4. maj 1945
Visoki častnik SS in vodja nacistične propagande je ostal v taborišču za internacijo več kot tri leta; Znova in znova so ga zasliševali, nazadnje obtožili vojnih zločinov in oprostili. Glede na njegov stari položaj to ni bilo nenavadno. Nekoliko presenetljivo pa je, da človeku njegovega slovesa ni uspelo vstopiti v službo pri Američanih. Njegov nekdanji tekmec iz protiobveščevalne službe Reinhard Gehlen je bil od začetka leta 1946 priključen OSS, predhodnici Cie. Ob njegovi pojavitvi pred ameriškim vojaškim sodiščem v Dachavu, 24. Junija 1947, ga je glavni tožilec imenoval ”najnevarnejši človek v Evropi danes”. Ko so ga prosili naj trditev obrazloži je dejal: ”On je izjemno nevaren, ker je tako veliko njegovih mož zunaj in čakajo, da ga rešijo. Obstaja govorica, da so organizirali svojo lastno podzemlje.” Izkazalo se je, da so bile tožilčeve besede preroške!
Aretirani Otto Skorzeny
Medtem ko je bil julija leta 1948 zaprt v preiskovalnem zaporu v Darmstadtu so njegovi možje ponovno aktivirali ‘Aktion Greif’. Trije Nemci v uniformah ameriške vojaške policije so vkorakali v zapor in izročili ponarejene dokumente kateri so zahtevali, da ga nemudoma odpeljejo na zaslišanje. Nekaj minut kasneje so odkorakali iz zapora in preden so avtoritete to odkrile je Skorzeny že potoval po ‘podzemeljski železnici’ s pomočjo lažnih dokumentov, ki mu jih je najverjetneje priskrbel Gehlen.
Naslednji dve leti je pod lažnim imenom preživel predvsem v Parizu in na kmetiji na Bavarskem. Tam je napisal svoje spomine, ki sta jih nato objavili reviji Quick in Figaro. Kasneje so sledile še druge knjige, s katerimi je Skorzeny vneto pletel svojo legendo. V tem času je bil že v tesnem stiku z različnimi organizacijami za pomoč pri pobegih, ki so tihotapile iskane vojne zločince v varne tuje države. Zdi se, da ga je Gehlen večkrat obiskal in tudi posvaril pred policijskimi dejanji. Septembra 1950 je Skorzeny odšel v Španijo, kamor je pod Francovim režimom že našlo zatočišče več kot deset tisoč Nemcev. Nastanil se je v Madridu in kmalu imel zelo tesne stike s fašističnimi emigrantskimi krogi ter z najvišjimi krogi v španski vojski. Kot Hitlerjev junak in legendarni osvoboditelj Mussolinija je povsod našel odprta vrata. Tukaj lahko domnevamo, da je deloval po navodilih Bormanna ( https://www.prebujanjezavesti.si/nacisticna-nemcija/martin-bormann-prezivetje-hitlerjevega-namestnika/).
Skorzeny 1.1.1964 Madrid, Španija
Zlato ukradeno s strani nacistov, oprano v švicarskih bankah in Vatikanu je bilo nato pretihotapljeno v Argentino s strani admirala Wilhelma Canarisa. To zlato je po drugi svetovni vojni pridobivalo vse večji interes. Po njeni smrti 1952 naj bi Eva Peron Skorzenyu zapustila 100 milijonov dolarjev, ki je bil nekaj časa njen ljubimec. Uradno naj bi Skorzeny umrl leta 1975 za rakom, na njegovem pogrebu pa se je zbralo preko 500 nacistov, kateri so ob njegovi krsti, salutirali, vzklikali in peli nacistične napeve. To je bil uraden del predstave, neuradno pa je Skorzeny še naprej deloval za skrito nacistično organizacijo katera ima še danes veliko vej in veliko imen. V Buenos Airesu je to Nacionalno združeno gibanje, v Mexicu Cityu je to Editora Librera, v New Yorku National Renaissance Party, v Španiji pa Mednarodno združenje ne-Marxističnih družb. No, ljudje na vrhu jo imenujejo Die Spinne – Pajek. Ime je vsekakor primerno saj je pajek svojo strupeno mrežo terorja in intrig spletel preko celega sveta. Njegove skrite niti povezujejo nacistične celice Evrope s podobnimi skupinami v Amerikah, Afriki, Aziji in Avstraliji.
Vodja vojaške obveščevalne službe admiral Wilhelm Canaris in vodjo varnostnih služb rajha, Reinhard Heydrich, 21.junij 1941
Pajek je bil v večini sestavljen iz Skorzenyjevih starih čet komandosov, financiran pa je bil s strani programa Bormanna in ostalih skritih nacističnih voditeljev. Po srečanju z Evo Peron leta 1947, je veliko članov Pajka prispelo v Argentino. Vse skupaj naj bi bilo 60.000 oseb, katere so vključevale znanstvenike, uradnike vseh nivojev, kot tudi bivše SS vojake pod poveljstvom generala Müllerja, kateri se je že ob koncu vojne distanciral od svojega šefa Himmlerja in se pomaknil bližje k Hitlerjevemu namestniku Martinu Bormannu. Po tem, ko se je izmuznil iz Hitlerjevega bunkerja v zadnjih dneh Rajha, je njegova družina objavila njegovo smrt in mu postavila nagrobnik v Berlinu, na katerem je pisalo: ‘Naš dragi očka’. No, leta 1963 je sodišče odredilo ekshumacijo, katera je odkrila, da je grob vseboval tri okostnjake, od katerih nihče ni bil Müllerjeve višine ali postave.
Hitler in šef Gestapa Heinrich Muller
Del zgodbe o Pajku se je pojavil na naslovnicah v obdobju po drugi svetovni vojni, ko je bilo sojeno Adolfu Eichmannu in poročanju o prisotnosti Martina Bormanna v Južni Ameriki. Kljub temu, da je maja leta 1945 svet videl padec Tretjega rajha, pa je Pajek ostal pri razpredanju svoje mreže in pripravi Četrtega rajha. S pridobivanjem kontrole izza odra političnega dogajanja v zadostnem številu držav, bi povrnili moč nacistični ideologiji in jo vrnili na sam vrh sveta. Politična razdelitev na ‘Desnico’ in ‘Levico’, ‘Vzhod’ ali ‘Zahod’ nima pomena za Pajka, niti arabska diktatura, siromaštvo Južne Amerik in Afrike, saj vse vodi k enemu koncu – dominaciji. Pajek je še vedno aktiven v Bueos Airesu in deluje preko nemško-argentinskega urada za trgovino in več nacističnih organizacij, vendar pa so bili njihova glavna propaganda, rekrutiranje in trgovinski urad prestavljeni v Združene Arabske Emirate, medtem ko se je njihov politični štab preselil nazaj v Nemčijo.
Trgovinski urad upravlja s ‘podzemno železnico’ s katero je potovalo na tisoče iskanih vojnih zločincev druge svetovne vojne. Prav tako je Adolf Eichmann, sam strokovnjak za transport, pripotoval v Argentino, po njegovi aretaciji pa so jo drugi uporabili pri svojem begu iz Argentine v Arabijo. Ameriška Židovska Komisija katera je vodila svojo preiskavo je izdala poročilo o ‘rastoči mednarodni nacistični mreži’. Poročilo prikazuje povezave med ‘Starim svetom’ in ‘Novim svetom’ nacističnega gibanja in izraža ‘resno skrb glede aktivnosti neonacistov, ki operirajo na mednarodni ravni iz Nemčije in mesta Malmo na Švedskem’. Poročilo poroča tudi, da madžarske, ukrajinske in hrvaške fašistične skupine sodelujejo z ameriškimi nacisti kot del te globalne mreže.
Adolf Eichmann
Pajkova uradna publikacija Der Weg – Pot je bila predhodnik številnim nacističnim časnikom, ki sedaj krožijo po ZDA, Južni Ameriki, Angliji, Nemčiji, Avstriji in drugih državah. Centralna organizacija vseh neonacističnih skupin je Nation Europa, mesečni časnik, ki se je leta 1990 preimenoval iz Nation und Europa in izhaja v Coburgu (Nemčija) vse do danes. Ustanovitelj časnika, glavni delničar in njegov urednik je bil Arthur Ehrhardt, bivši SS oficir. Ostali delničarji sta bila dva prebivalca Čikaga, Kanadčan, Šved, dva švicarska poslovneža in več Nemcev, prispevki pa so prihajali od mnogih ‘nacističnih’ voditeljev kot so angleški sir Edward Mosley, francoski Maurice Bardeche, švedski Einar Aberg in ostali. Ti so bili voditelji Pajkove mreže in njeni upravitelji, glavna moč za njimi pa je bila skupina vojnih zločincev, ki so služili kot Hitlerjevi ministri, generali, diplomati, policijski načelniki in morilci. V knjigi Hiter’s Heirs avtorja Paula Meskila iz leta 1961 lahko preberemo:
”Ti nacistični zločinci danes poveljujejo vojski več kot 200.000 fanatičnih rekrutov. Od teh je najmanj 50.000 v Zahodni Nemčiji, kjer nacistični stil političnih, mladinskih in vojaških organizacij raste kot trava…”
Revija Nation EUROPA
Se nadaljuje….
Vsaka podpora je dobrodošla. Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj). Iskrena zahvala za podporo mojemu delu.
