Svetujem, da si predhodno prebereš https://www.prebujanjezavesti.si/nacisticna-nemcija/otto-skorzeny-hitlerjev-telesni-strazar-in-morilec-stevilka-ena-1-del/ in https://www.prebujanjezavesti.si/nekategorizirano/otto-skorzeny-beg-nacistov-v-juzno-ameriko-s-pomocjo-vatikana-in-rdecega-kriza-2-del/.
V Španiji je Skorzenyja poleg Rudela obiskoval tudi Klaus Barbie (1913-1991), nekdanji šef gestapa v Lyonu in eden najbolj iskanih nacističnih vojnih zločincev na svetu. Tako kot mnogi visoki nacistični uradniki in vojni zločinci je Barbie po letu 1945 lahko začel novo življenje. Barbie je bil od konca leta 1942 šef gestapa v Lyonu, ki je veljal za tajno prestolnico odpora in je bil dom druge največje judovske skupnosti v državi. Barbiejini zločini so še vedno globoko zasidrani v kolektivnem spominu Francozov, kjer se je zaradi svoje okrutnosti prijel vzdevek “Lyonski mesar”. Verni katoličan je žrtve mučil z elektriko, spolno zlorabo in lomljenjem kosti. Med drugim je bil odgovoren za umor vodje francoskega odpora Jeana Moulina in deportacijo 44 otrok iz judovske sirotišnice v Izieu. Vse skupaj je bil Barbie odgovoren za smrt 14.000 ljudi.
Klaus Barbie
Aprila 1947, ko se je Barbie skrival je bil rekrutiran kot agent Protiobveščevalnega korpusa (CIC) ameriške vojske. Namreč, na začetku hladne vojne so zahodne obveščevalne službe brez pomislekov zaposlile nacistične storilce. CIC je več let skrival Barbiea pred francoskimi preiskovalci. Njegov dosje na nemški BND, ki ga je Peter Hammerschmidt kot prvi znanstvenik videl po dolgotrajnih birokratskih poskusih, razkriva, da so nemške oblasti že junija 1949 poznale njegov domači naslov v Augsburgu in vedele, da je na francoskem seznamu vojnih zločincev zaradi streljanja talcev.
Peter Hammerschmidt je avtor knjige: Kodno ime: Adler
Leta 1951 je Barbie prišel iz Evrope v Bolivijo po tako imenovani ”podganji liniji” pod vzdevkom ”Klaus Altmann”. Kot vemo, so v organizaciji za pomoč pri begu nacistov sodelovali tudi predstavniki Vatikana in Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC). Barbie je ušel s pomočjo Cie in Vatikana, ki so mu uredili dokumente.
V Boliviji je bil Barbie oz. Altman na plačilnem seznamu nemške BND od maja do decembra 1966 pod vzdevkom ‘‘Adler’‘, kot obveščevalna zveza BND (V-43118). BND trdi, da Barbiejeva prava identiteta takrat ni bila znana. Vsekakor njegovo SS poreklo ni imelo nobene negativne vloge pri novačenju Barbiea. Memorandum BND iz septembra 1966 navaja: “Dejstvo, da je bil V-43118 Hauptsturmfuhrer SS, ne izključuje njegove uporabe kot vira.” Po času, ko je bil agent BND, je Barbie, ki je ostal zvest svojemu nacionalsocialističnemu in protikomunističnemu pogledu na svet, služil v bolivijski tajni službi, ki je z veseljem uporabljala veščine, ki jih je pridobil pri Gestapu. Bolivijska diktatura ga je desetletja varovala pred izročitvijo.
Zgradba nemškega BND
SS ‘Hauptsturmführer Klaus Barbie se je po tem, ko je delal za ameriško protiobveščevalno službo, nastanil v Boliviji pod imenom Klaus Altmann. Z uporabo kontaktov pri Kameradenwerk je začel tihotapiti orožje med Bolivijo, Perujem, Čilom in Kolumbijo. To trgovanje z orožjem ga je naposled pripeljalo do trgovine z mamili. Barbie je dobavljal orožje kolumbijskemu mamilarskemu lordu Pablu Escobarju, kisi je pridobil bogastvo v vrednosti 30 milijard dolarjev in pobil na tisoče Kolumbijcev, da ga obvaruje. Barbie je postal polkovnik bolivijske vojske, kjer je uporabljal pomoč teroristov imenovanih Fiances of Death. Leta 1980 je Barbie podprl desničarske oficirje v bolivijski vladi, njegova skupina je polovila in poklala vladine uradnike in delavske voditelje, medtem ko so argentinski specialisti prileteli in demonstrirali zadnje tehnike mučenja. S pomočjo nacistov je Bolivija kmalu postala primarni in varni vir kokaina za razvijajoči se kartel Medellin.
Otto Skorzeny in Klau Barbie na zabavi tranvestitov
Najbližji zaveznik Barbiea je bil bolivijski mamilarski lord Roberto Suarez Gomez, s katerim se je v 80-ih redno srečeval. Tako se je Barbie povezal z največjimi regijskimi mamilarskimi lordi, vključno s Pablom Escobarjem, kateremu je dostavljal orožje. Escobarju in kartelu Medellin je do milijard pomagal Carlos Lehder, s tem ko je revolucioniral metode tihotapljenja. Kljub velikim zaslužkom za kartel in zase je bila Lehderjeva misija vzpostaviti neonacistično vlado v Kolumbiji. Njegov oče Wilhelm je pred začetkom II. Svetovne vojne zapustil Nemčijo in se naselil na podeželje v Kolumbiji. Ko je bil Carlos Lehder zaprt v ZDA je bil njegov cimer v celici George Jung, ki ga je vpeljal v trgovino s kokainom. Zgodba Junga je bila predstavljena v filmu Blow, kjer igra glavno vlogo Johnny Deep.
Carlos Lehder in Pablo Escobar
Film Blow
Za podjetje MEREX, ki je bilo tesno povezano z nemško varnostno službo BND, je Barbie organiziral prodajo orožja v Latinsko Ameriko. Opremljen z bolivijskim diplomatskim potnim listom je »Altmann« lahko nemoteno odhajal na službena potovanja v ZDA in Nemčijo, nazadnje leta 1972. Avgusta 1971 je oblast v andski državi prevzel general Hugo Banzer Suarez, ki ga je urila ameriška vojska. Barbie je tako postal vodja celotnega aparata tajne službe in s tem vodja domače represije nad levičarji in sindikalisti. V tem času je Barbie prek bolivijskega notranjega ministrstva posredoval Cii informacije, povezane z obveščevalnimi podatki. Barbie se je hvalil, da je pomagal ujeti Che Guevaro.
Ciin agent Felix Rodriguez na sliki levo z ujetim Che Guevaro
Med Skorzenyjevimi dobrimi znanci in poslovnimi partnerji je bilo še nekaj drugih visokih nacistov in iskanih vojnih zločincev. V to druščino je sodil tudi Gerhard Georg Mertins, major nemške vojske in prejemnik Viteškega križa za pogum leta 1944. Mertins je skupaj z Ottom Skorzenyjem sodeloval pri reševanju Mussolinija. Oba sta bila tudi del nemške skupine, ki so jo poslali uriti egiptovsko vojsko z blagoslovom Gehlenove organizacije. Ta je dobila ime po generalu Reinhardu Gehlenu, nacistu v službi ameriške obveščevalne službe po II. Svetovni vojni. Organizacija se je kasneje združila z obveščevalno službo Zahodne Nemčije BND, Gehlen pa je postal njen šef (več v drugi delih).
Reinhard Gehlen
Skorzenyeva naloga je bilo sprva vzdrževati rast fašizma ”Četrtega rajha” v Latinski Ameriki, kasneje pa ga je rekrutiral Reinhard Gehlen, kateri je delal za Cio, kot vojaškega svetovalca generala Mohameda Naguiba, kateri je prevzel oblast v Egiptu. Namreč, leta 1952 so oblast v Egiptu prevzeli častniki. ZDA so želele podpreti državo, predvsem zaradi preprečevanja ruskega vpliva, a so bile zaradi upoštevanja Izraela, Velike Britanije in Francije, ki so zasedle Sueški prekop, prisiljene v zadržanost. Tako se je Cia obrnila na Gehlena, ta pa se je, vedno stremeč k diskretnosti, obrnil na Skorzenyja. Skupaj so rekrutirali več kot 100 starih nacistov, ki so nato Egipčanom pomagali ustanoviti njihovo tajno službo. Nemci so imeli odličen sloves zagrizenih antisemitov in gotovo je bilo upati, da se bo mogoče kaj naučiti iz njihovih gestapovskih metod.
General Mohamed Naguib
Za usposabljanje egipčanske vojske je Skorzeny najel bivše oficirje SS, treniral pa je tudi arabske prostovoljce v taktiki in njene možne uporabe proti četam pri Sueškem Kanalu. Med njimi je tudi nekaj palestinskih beguncev prejelo usposabljanje za komandose in eden izmed njih je bil tudi Yasser Arafat. V 1960-ih je Skorzeny vzpostavil skupino Paladin, katera je usposabljala komandose za različne kliente, izmed katerih, so bili tudi južnoafriški Urad za Varnost in Muammar al-Gaddafi. Ta skupina naj bi usposabljala tudi Zelene Baretke za njihove misije v Vietnamu, vendar pa je skupina največ dela opravila na Vzhodu kjer je sodelovala z organizacijo Muslimanska bratovščina pri razširjanju evropskih modelov antisemitizma med muslimani.
Yasser Arafat in Muammar al-Gaddafi
Nekateri Nemci so delali kot inštruktorji za egiptovsko vojsko in tukaj omenimo padalca SS Gerharda Mertinsa. Mertins je Skorzenyja poznal že od osvoboditve Mussolinija in pozneje sta pogosto sodelovala pri trgovini z orožjem. Sam Skorzeny je Egipčanom ponudil svoje storitve kot inštruktor in poveljnik posebne iregularne vojaške enote. Vendar se zdi, da je zahteval preveč denarja, ker se načrt ni nikoli uresničil. Kljub temu je ohranil dobre stike, ki so se kmalu izkazali za zelo koristne pri oskrbovanju alžirskega neodvisnega gibanja z orožjem. Mertins je na zahtevo Gehlena ustanovil podjetje Merex AG leta 1963 preko katerega so trgovali z orožjem. Nemška obveščevalna služba je priskrbela Merexu informacije katere države Tretjega sveta iščejo orožje, podjetje pa jim je prodalo potrebno orožje z uporabo ponarejenih certifikatov. Vse komplikacije je reševala nemška BND. Leta 1966 je Merex prodal 90 letal F-86 pakistanskim zračnim silam. Ker je veljal embargo so posel speljali s pomočjo iranskega šaha, ki je dovoli dostavo letal preko Teherana in pilotov Luftwaffa. Iranski piloti preoblečeni v pakistanske oficirje pa so jih odpeljali v Pakistan. Vse to je predstavljeno v knjigi The Shadow World: Inside the Global Arms Trade avtorja Andrewa Feinsteina in knjigi Private Warriors avtorjev Kena Silversteina in Daniela Burton-Rosea.
Gerhard Mertins
Oktobra 1982 je oblast v Boliviji prevzela demokratično izvoljena vlada. Barbie je bil leta 1983 izročen Franciji in 4. julija 1987 obsojen na dosmrtno ječo zaradi “zločinov proti človeštvu”. Umrl je leta 1991 zaradi raka, medtem ko je služil doživljenjsko kazen zaradi zločinov proti človeštvu. Eden glavnih financerjev obrambe Barbiea je bil skrajno desni založnik in zvezni predsednik Nemške ljudske zveze (DVU) Gerhard Frey. Frey je med letoma 1983 in 1987 zagotovil vsaj 55.000 nemških mark za financiranje obrambe Barbiea. Od leta 1970 sta Barbie in Frey imela “osebno prijateljstvo”, piše Hammerschmidt.
Barbie na sodišču ni spregovoril niti besedo o svojih nekdanjih tajnih zaščitnikih
Zgodovinar prvič javno razkrije, da so stari nacisti okoli Otta Ernsta Remerja kovali načrte za pobeg, da bi osvobodili Barbiea. Del te mreže je bil tudi nacistični vojni zločinec in komandant SS Alois Brunner, ki živi v Siriji in je iskan po vsem svetu. Brunner je leta 1984 pisal Remerju, da je Barbie “dobrodošel” v Siriji.
Alois Brunner leta 1945 in leta 1985
Brunnerjeva ponudba je bila model za “globalno skupnost” nekdanjih nacističnih funkcionarjev po letu 1945. “Protiimperialistična” podtalna skupina, imenovana “Separat”, je prav tako pripravljala načrte za osvoboditev Barbiea. Vodja skupine je bil levičarski terorist in militantni antisemit Ilich Ramirez Sanchez, znan kot “Carlos” oz. ”Šakal”. Vsi načrti za osvoboditev so bili neuspešni. Barbie, alias Altmann, je umrl v zaporu leta 1991 v starosti 77 let.
Ilich Ramirez Sanchez
Ena izmed mnogih filmov o ”Šakalu”
V naslednjih nekaj letih je bilo Skorzenyjevo poslovanje osredotočeno predvsem na Španijo in Južno Ameriko. Egipt je znova postal pomemben šele v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je predsednik Gamal Abdel Nasser Hussein začel novačiti nemške znanstvenike za raketni program v velikem obsegu. Povsem mogoče je, da je Skorzeny sem uvrstil tudi enega ali drugega starega tovariša, vendar ni bil aktiven na odločilnem mestu. Za to ga je tokrat rekrutirala druga stran. V Izraelu so na razvoj egiptovskih raket srednjega dosega gledali z veliko zaskrbljenostjo. Ker s političnimi sredstvi ni bilo mogoče doseči ničesar – nemška vlada je predrzno trdila, da nima vpliva na raketne tehnike – je Mosad proti posameznim tehnikom začel majhno vojno s pismi bombami, izsiljevanjem in atentati. Skorzeny se je zdel idealen kandidat za infiltracijo v zelo zaprte kroge; Predvsem pa je bil popolnoma brezvesten in Izrael bi mu lahko nekaj ponudil.
Polkovnik Gaddafi iz Libije leta 1969 in Gamal Abdel Nasser Hussein
Proti Skorzenyju so takrat začeli preiskave vojnih zločinov. Ujetnike koncentracijskih taborišč naj bi uporabljal kot poskusne zajčke za preizkuse orožja. Nekateri dokazi so oblastem pricurljali iz judovskih krogov na Dunaju. Poleg tega je Mossad v Buenos Airesu ugrabil njegovega starega znanca Eichmanna in mu sodil. Skorzeny zagotovo ne bi mignil s prstom za Izrael, vendar ko mu je Mosad ponudil splošno pomilostitev, ki jo je podpisal izraelski premier Levi Eshkol, je pristal na sodelovanje. Menda naj bi prepričal nemške tehnike v Kairu, da tam nehajo delati. Vendar mu nihče ne bi pripisal tolikšnega vpliva. Verjetneje je, da je med razpravami med drugim zbiral mnenja in analize o stanju projekta. Po nekaterih poročilih naj bi bil vpleten v umor nemškega raketnega specialista Hansa Kruga blizu Münchna.
Otto Skorzeny, nacist v službi Mosada
Da so mu poleg trgovine z orožjem všeč tudi takšna sumljiva podjetja, se je pokazalo, ko je leta 1970 blizu Alicanteja ustanovil varnostno podjetje “Paladin Group”. Soustanovitelj je bil upokojen polkovnik ameriške vojske, član Odesse in oficir Cie za posebne operacije James Sanders. Njihova sredstva je kontrolirala Orion Bank in financirala njihove operacije. Banka deluje kot banka za pirate, plačance in ostale odpadnike vprašljive morale. Paladin je vzdrževal center za usposabljanje v Pirenejih, kjer se je človek lahko naučil skoraj vsega, kar je potrebno za domači terorizem in politične atentate.
Paladin Group je bila vojaška roka antikomunističnega napora znanega kot Svetovna antikomunistična liga oz. World Anti-Communist League (WACL), danes znana kot Svetovna liga ta svobodo in demokracijo oz. World League for Freedom and Democracy (WLFD). WACL je ustanovil Chiang Kai-shek v Tajvanu leta 1966 z namenom nasprotovanja komunizmu po vsem svetu, preko ”nekonvencionalnih” metod. Organizacija je imela 8 regionalnih vej in bila prisotna v 100 državah na 6 kontinentih. Služi kot glavno koordinacijsko telo preko katerega se srečujejo skupine in razpravljajo o svojih ciljih. V WACL so bili aktivni številni nacisti in pripadniki morilskih odredov. Na srečanju so sodelovali: Ryōichi Sasakawa, gangster in milijarder zaprt kot vojni zločinec, prečastiti Sun Myung Moon, vodja Cerkve združitve (sekta Moon), Yoshio Kodama, šef Jakuz iz Japonske, Mario Sandoval Alarcon, gvatemalski politik in boter morilskih odredov v Centralni Ameriki, Giorgio Almirante, ustanovitelj in vodja neofašističnega italijanskega družbenega gibanja, Theodor Oberländer, nacistični politik, Ante Pacelić, vodja hrvaških Ustašev odgovoren za genocid nad Srbi, Alfredo Stroessner, paragvajski diktator,…
Mario Sandoval Alarcon med mučenjem ujetnika
Paladin Group je uporabljala krinko legalnega svetovalca za varnost. Njen pravi namen je bil rekrutiranje in vodenje plačancev za desničarske režime po vsem svetu. Ob bivših članih SS je skupina rekrutirala posameznike iz skrajnih desničarskih in nacionalističnih organizacijah, vključno s francosko nacionalistično OAS, SAC in tujsko legijo. Za plačance in rekrute je skrbel Otto Skorzeny, organizacijo pa je vodil dr. Gerhard Hartmut von Schubert, ki je imel pomemben položaj na Goebbelsovem ministrstvu za propagando, nato pa delal v Argentini in Egiptu, kjer je usposabljal obveščevalno osebje. Pod njegovim vodstvom je Paladin nudil podporo palestinskim skupinam pod vodstvom Wadiea Haddada, vojaški hunti v Grčiji (1967-74), južnoafriškemu režimu apartheida, diktatorjem v Latinski Ameriki,… Ostali klienti so vključevali južnoafriški Urad za državno varnost in polkovnika Muammarja Gadafija. Italijanski neofašist Aldo Tisei je priznal, da ga je Paladin rekrutiral za atentat na člane ETA, ki so živeli v Franciji. V ozadju teh operacij je bila Cia in tako so bili plačanci iz Paladina vključeni v kampanije terorja pod okriljem Operation 40 na Kubi, v Gvatemali, Braziliji in Argentini.
Aldo Tisei ”Črni Carlos”
Nove tehnike bojevanja vključujejo tako nasilne kot nenasilne taktike. Albert Einstein Institute se specializira v ”nenasilju kot obliki bojevanja”. Ustanovljen je bil leta 1983 kot poganjek Harvardske univerze s strani dr. Genea Sharpa, ki je bil glavni tajnik A.J. Muste. Inštitut financira George Soros ( https://www.prebujanjezavesti.si/nekategorizirano/poosebljeno-zlo-george-soros/) in NED (National Endowment for Democracy ), njegov predsednik pa je polkovnik Robert Helvey, bivši ameriški oficir. Helvey je bil glavni oficir za skupine mladih, ki so bili aktivni na Balkanu in Vzhodni Evropi od leta 1999. Omenjeni Sharp je delal z Natom in Cio pri treniranju operativcev v Burmi, Litvi, Srbiji, Gruziji, Ukrajini, Tajvanu, Venezueli, Iraku,…
Gene Sharp
Gehlen je vzpostavil zelo bližnje odnose z Mosadom v času svojega vodenja nemške BND. Na izraelski strani je bila veza med Gehlenom in neonacisti znana oseba, bodoči izraelski predsednik Shimon Peres. Belgijska različica Gladia in civilno krilo Westland New Post (WNP), fašistična stranka je bila bližnje povezana z Mosadom. WNP in podaljški Gladia v belgijski obveščevalni službi so izvedli serijo umorov in bombnih napadov, s pomočjo podpore Mosada.
Knjiga Every Spay a Prince, Obama podeljuje medaljo Shimonu Peresu in knjiga Other Side of Deception
Med tem je Gehlen s svojo organizacijo tesno sodeloval z Dullesom je njegova organizacija postala Ciin oddelek za ruske in vzhodnoevropske zadeve. Kmalu za oblikovanjem NATO (1949), je Gehlenova organizacija postala uradna Natova obveščevalna organizacija. V zadnjih letih je bilo javno objavljeno, da je Gehlenova organizacija iz Ciinih sredstev, preko Dullesa, dobila okoli 200 milijonov dolarjev. S tem denarjem sta Gehlen in Dulles preko nacističnih linij orkestrirala tudi operacijo v Italiji znano kot ”Stay Behind”, da bi zgradila skrito mrežo antikomunističnih teroristov, kateri bi se bojevala izza linij v ”primeru invazije Sovjetov”. Načrt je bil kasneje šifriran pod okriljem SHAPE (Vrhovno Poveljstvo Zavezniških Moči Evrope), vojaške roke Nata. Ameriški uradniki, so se bali rastočega vpliva velike in popularne italijanske komunistične stranke, zato so organizirali mrežo ”Stay Behind” v to, kar smo spoznali kot ”Operacija Gladio” leta 1956. Ime izhaja iz kratkega meča katerega je uporabljala rimska vojska.
Knjiga Operation Gladio
Z dodatkom Cie, je Gladio vodila skrita masonska loža ”Propaganda Due”, znana tudi kot P2, katero je vodil Licio Gelli, znan kot ”Mojster Lutkar”. Licio Gelli, Veliki Mojster lože je bil nekdanji vojak, ki se je boril v Španski državljanski vojni na strani fašistov in bil odkrit podpornik Musollinija, ter pripadnik njegovih zloglasnih ”Črnosrajčnikov”, kasneje pa je deloval kot povezovalni oficir z SS divizijo Hermanna Goeringa. Po vojni je bilo razkrito njegovo sodelovanje pri mučenju italijanskih partizanov, zato je pobegnil v Argentino, kjer je postal velik prijatelj predsednika Juana Perona.
Hermann Goering
P2 je kmalu postala najbolj razvpita prostozidarska loža v Italiji. Bila je povezana z Vatikanom, Vitezi Malte in Cio. V marcu leta 1981 sta dva tožilca začela preiskovati lažno ugrabitev leta 1979, v kateri je izginil mednarodni bankir Michele Sindona. Rojen je bil na Siciliji, bil finančni svetovalec Vatikana in sodeloval z Mafijo. Med svojim begom pred avtoritetami in skrivanjem v Palermu, je Sindona nenadno odpotoval v Arezzo in se sestal s tekstilnim proizvajalcem Licio Gelli-jem. 7. marca, so med preiskavo Gelli-jeve pisarne naleteli na listo z imeni 962-ih ljudi. To je bila lista članov prostozidarske lože P-2, katere Veliki Mojster je bil Gelli.
Licio Gelli
Kar je bilo najbolj zanimivo je bilo to, da je lista vsebovala imena najpomembnejših ljudi v Italiji. Tu so bili: trije ministri, 43 člani parlamenta, 43 generalov, 8 admiralov, vodje obveščevalnih služb, stotine birokratov in diplomatov, poveljniki policije štirih največjih mest, finančniki in gospodarstveniki, uredniki in založniki časopisa Corriere della Sera in 24 drugih novinarjev in TV osebnosti. Teh 962 članov lože je bilo razporejenih v 17 celic, vsaka z svojim ”Gospodarjem”. Gelli je vodil ložo tako profesionalno in skrivnostno, da celo člani sami niso poznali nikogar izven svoje celice. Samo Veliki Mojster vsake celice je vedel za vse njene člane. Na seznamu je bil poleg Sindone tudi Roberto Calvi, katerega so našli kasneje obešenega na mostu Blackfriars Bridge v Londonu v tipu prostozidarske ritualne usmrtitve in samo nekaj metrov stran od cerkve, ki je v srednjem veku pripadala templjarjem. Samo nekaj ur pred tem je opozoril Vatikan, da namerava rešiti lastno kožo s tem, ko bo povedal italijanski davčni komisiji, da je uporabil denar za papeževe skrite operacije.
Roberto Calvi in njegovo truplo
Vse to je pretreslo Italijo. Preiskava je odkrila, da je loža sodelovala v vladnih zadevah in je bila center korupcijskih škandalov. S pomočjo svojih prostozidarskih kardinalskih bratov je loža spremenila Vatikan v pralnico denarja in loža je bila najmočnejša veja legendarne Italijanske Mafije. P-2 je bila za atentati, bombnimi napadi in bila tesno povezana z kontra gverilsko celico Gladio. Dolgo časa je P-2 kanalizirala denar Cie in Vatikana do fašističnih grup v Evropi in Latinski Ameriki. Član Lože, Michele Sidona, je bil kasneje aretiran za obtožbo umora italijanskega odvetnika in umrl v zaporu, po tem ko je spil skodelico zastrupljene kave. On ni bil samo zakladnik Lože, ampak tudi investicijski svetovalec Vatikana. Delal je tudi za Mafijo, kot tudi za Cio, ter je predhodno kanaliziral vsote denarja svojim ”jugoslovanskim” prijateljem in Grški vojni punti, ki je prišla na oblast 1967.
Michele Sindona
V zaslišanjih sta dva bivša člana lože opisala zaobljube, ki sta jih sprejela. Odpeljali so jih v vilo skrito v Apeninih, nekje v regiji Toskane. Štiri metrski zid zakriva prostor, ki je skrbno urejen. V centru glavnega dvorišča stoji fontana oblikovana kot drevesno deblo. Nad prostorom straži skulptura kobre v obrambni pozi, kot bi bila pripravljena na ugriz. Kobrina glava je v velikosti dveh človeških lobanj in ima samo eno oko, katero je modro čez dan in rdeče ponoči. Znotraj očesa se skriva kamera, ki sledi obiskovalcu, povabljenemu ali nepovabljenemu, medtem ko se fontana vrti v smer v katero se premika obiskovalec. Kamera je nadzorovana znotraj vile, kjer je osem monitorjev, kateri pokrivajo osem sob za goste, poti, bazen, jedilno sobo, dnevno sobo in sobo za druženje. Približno deset kamer, vključno s tisto v kobri, imajo infrardeče leče. Vse zunanje kamere so zakrite v prostoru katerega nadzorujejo. Notranjost vile je prečudovita. Vsaka soba ima marmornata tla in antično pohištvo. Visoki stropi so okrašeni s pozlačenimi bordurami, portreti Mussolinija, Hitlerja in Perona. Obiskovalec izkusi občutek vdihavanja primesi nevarnosti in moči, ki prodira v dušo in s strahom kontaminira um celico za celico. Leto je 1964.
Skupaj s temno stranjo P-2, ima loža tudi povezavo z Izraelcim, še posebno z Mosadom in Židovsko skupnostjo, ki igra pomembno vlogo pri tej povezavi. V kasnejših letih se je ugotovilo, da je imel povezave z ložo tudi Carlo de Benedetti, drugi najbogatejši Italijan. Bil je tesno povezan tudi z židovskimi skupnostmi v Evropi in ZDA. Glavna imena s katerimi je imel kontakt so bila: Henry Kissinger, Edmond de Rothschild in David Rockefeller. Italijanski časopis Panprama je zapisal, da je Ellie de Rothschild uredil potrebno vsoto denarja za prostozidarsko obešenje bankirja Roberta Calvi-ja, ki bi lahko pričal proti P-2. Naš stari znanec Henry Kissinger, je bil direktno vmešan v vrhu lože. Kissinger je član lože Monte Carla, katera je ”uprava direktorjev” za P-2. Vsi člani te lože so Veliki Mojstri in prostozidarji 33˚ stopinje.
Gianni Agnelli in Carlo de Benedetti
Povezavo z Mosadom je ilustriral bivši agent Mosada, Victor Ostrovsky, v knjigi The Other Side of Deception, ki je bila izdana 1994, po še eni izmed njegovih zelo kontroverznih knjig, By Way of Deception. V knjigi opisuje povezave Gelija z Mosadom in gverilske skupine Gladio, preko katere naj bi Mosad preprodajal orožje v 1980-ih. Po škandalu P-2 lože, so odkrili prostozidarske povezave z Mafijo, ki so se še nadaljevale. Legendarni politik kot je bil Giulio Andreotti, večkrat imenovan kot ”Boter”, je bil poleg italijanskega premierja, tudi odkrit kot prostozidar. Lista se nadaljuje z socialnim demokratom in ministrom Bettinom Craxijem in še več nižjimi nivoji. Leta 1993 je policija ujela mafijskega šefa, legendarnega Salvatora Riino. Njegovo priznanje je bilo, da je prostozidar in prav tako veliko mafijskih šefov, kateri niso velikokrat obsojeni, ker so med prostozidarskimi člani tudi mnogi sodniki. Po tem odkritju je najvišje sodišče določilo, da je nelegalno za sodnike ali tožilce, da so ali postanejo prostozidarji.
Papež Benedikt XVI (Ratzinger) z Andreottijem
Po vseh teh korupcijskih škandalih povezanih s prostozidarji je prišlo do poskusa čiščenja italijanskih političnih in legalnih institucij. Operacija se je imenovala ”Operacija Čiste Roke”, katera pa ni šla zelo daleč. Po teh dogodkih je bil medijski mogul, Silvio Berlusconi, iz svoje stranke Forza Italia, izbran za predsednika vlade. Tudi on je bil P-2 član in imel nekaj zanimivih povezav z Izraelci. Na podlagi škandalov v Italiji je steklo tudi nekaj raziskav v Britaniji in Franciji. 21. januarja 1995, je časopis Independent na svoji prvi strani objavil članek o prostozidarstvu, kateri je bil prvi v britanski zgodovini.
Papež Benedikt XVI (Ratzinger) in Berlusconi
Poročal je, da so prostozidarji organizacija, ki ima 300.000 predstavnikov v vrhu policijskih sil, vladi, Hiši Lordov, visokem sodišču, bankah, upravah največjih podjetjih in celo v kraljevi družini. Podobni škandal je zadel prve strani tudi v Franciji. Odkrili so več let korupcije bivšega zunanjega ministra in prostozidarja Rolanda Dumasa, ki so jo zakrivali visoki vladni uslužbenci, prav tako prostozidarji. Časopis Le Point, francoski tednik, je odkril še več primerov korupcije, kjer so prostozidarji prekrivali informacije drug za drugega. Več o Operaciji Gladio je moč prebrati v knjigi Natove Skrite Vojske: Operacija GLADIO in Terorizem v Zahodni Evropi, avtorja Genser Daniela.
Vsaka podpora je dobrodošla. Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj), mi lahko ”častiš kavico”. Iskrena zahvala za podporo mojemu delu.