Eden najpomembnejših likov nacističnega režima, o katerem ne boste našli ničesar v zgodovinskih učbenikih je bil Hitlerjev namestnik, Martin Bormann. Uradna zgodba pravi, da je Bormann umrl na ulicah Berlina pod streli zaveznikov, vendar pa je resnica vse kaj drugega. Le zakaj bi bila Bormannova usoda drugačna od Hitlerjeve (https://www.prebujanjezavesti.si/nekategorizirano/koliko-je-resnice-o-prezivetju-adolfa-hitlerja/)?
Ob vseh neumnih podrobnostih, katere nas učijo v šoli pri uri zgodovine je zanimivo, da nas ne seznanijo npr. z dogodkom iz leta 1972, ko je škof Johannes Neuhausler iz Munichena, objavil povojni cerkveni dokument. V njem je bilo zapisano, da je Bormann, Hitlerjev namestnik, zbežal iz Berlina med zadnjimi dnevi vojne in z letalom odletel v Španijo. Torej, če bi človek le malce podvomil o neumnostih iz zgodovinskih učbenikov in pogledal še med kakšne druge vire, bi kmalu spoznal, da se je celotna predstava za množice o usodi nacizma, začela nekega majskega dne, ko so plameni zajeli Hitlerjev podzemni bunker in ustvarili ogromno pogrebno grmado za tevtonske bogove Tretjega rajha.
Johannes Neuhausler
Rusi so bili od Hitlerjevega bunkra oddaljeni samo eno ulico, medtem ko je okoli 500 pripadnikov nacistične stranke in elitnih SS varnostnikov čakalo na ukaze. Ti niso nikoli prišli! Martin Bormann, mož z bikovskim vratom, je v črni uniformi SS generala, že pred tem zapustil prizorišče, poleg njega pa sta bila še Hitlerjev šofer Erich Kempka in dr. Werner Naumann, državni sekretar ministrstva za propagando in Goebbelsov namestnik.
Erich Kempka vozi Mussolinija in Hitlerja
Nekje na tem pohodu, se jim je pridružil tudi Artur Axmann, voditelj Hitlerjeve mladine, kateri je zapustil ”samomorilski vod” najstnikov pri mostu Pichelsdorf, po tem, ko jim je ukazal, da se borijo do zadnjega diha.
Ujet najstnik Hitlerjeve mladine in Artur Auxmann ob otrocih podvrženi nacistični propagandi
Artur Auxmann s Hitlerjem, ki čestita pripadnikom ”Hitlerjugend” (20.marec 1945)
Po pričanju Kempkeja, naj bi Bormann in dr. Neumann umrla ob eksploziji tanka za katerim sta se skrivala. Dejal je:
”Bil sem okoli 3-4 metre za tankom. Bormann in Naumann sta bila povsem ob njem. Projektil je priletel v njiju in videl sem njuni telesi kako sta odleteli stran. Nista mogla preživeti.”
Kempka je večkrat ponovil to zgodbo, tudi na sojenju v Nurembergu in mnogi preiskovalci so mu verjeli vse do takrat, ko se je Naumann pojavil živ in zdrav. Zanimivo je tudi to, da se v času Naumannovega ”vstajenja”, ni nihče potrudil Naumanna vprašati glede Bormannove usode. Ena izmed glavnih karakteristik teorije nacističnega preživetja je, mogoče glede na zgornji podatek Neummanovega preživetja, nepresenetljivo, da so nacistični voditelji zbežali iz Berlina med končnim napadom zaveznikov. Pri tem raziskovanju naletimo na mednarodno spoštovanega zgodovinarja Hugha Trevor-Roperja, kateri je bil kot vojni obveščevalec zadolžen za ugotovitev končne usode Hitlerja in njegovega notranjega kroga. Njegovo raziskovanje iz leta 1945 nakazuje, da so bili dokazi neprepričljivi in nasprotujoči.
Hugh Trevor Roper
Obstajalo je več prič, ki so trdile, da je bil Bormann ubit ob tanku kateri je eksplodiral, ko je bil ta zadet z bazuko na mostu Weidendammer, med poskusom preboja v noči 2. maja. Na drugi strani, pa so priče priznale, da je bil prizor poln zmede in nihče izmed njih ni trdil, da bi videli Bormannovo truplo. Oblasti so smatrale Bormanna za mrtvega, kljub pričevanju bivšega SS majorja Joachima Tiburtiusa, kateri je izjavil za švicarski časopis Der Bund, da je videl Bormanna po eksploziji tanka v hotelu Atlas. Tiburtius je dejal:
”Bil je preoblečen v civilno obleko. Skupaj sva se prebijala proti Schiffbauerdamm in Albreshtstrasse. Potem sem ga končno izgubil iz vida. Vendar je imel dobro možnost za pobeg, prav tako kot jaz.”
Joachim Tiburtius
Za mnoge raziskovalce Bormanovega preživetja, se je iskanje končalo leta 1972, ko so pri izkopavanju naleteli na dve trupli, nedaleč stran od tam, kjer je povojna priča po imenu Axmann trdil, da je videl truplo Bormanna. Trupli sta bili forenzično preiskani in ugotovljeno je bilo, da sta bila to Bormann in dr. Ludwig Stumpfegger, Hitlerjev kirurg. Ali nas lahko to zadovolji in povsem prepriča? Ali to zares konča našo raziskovanje?
Dr. Ludwig Stumpfegger
Le kaj bi drugega lahko naredili, ko pa je ”dokaz” prišel v obliki lobanje in ostankov skeleta, katerega so našli pri izkopavanju leta 1972 v bližini železniške postaje Lehrter v Berlinu. Skelet je vlada Zahodne Nemčije uradno označila kot ostanke Martina Bormanna in docela potrdila njegovo smrt leta 1973. To je bilo ponovno objavljeno maja 1998 v članku, kjer je bilo potrjeno, da vzorci zobovja ”potrjujejo” da gre za lobanjo Bormanna. Tukaj se lahko vprašamo ali lahko verjamemo vladi Zahodne Nemčije? In zakaj ji ne bi verjeli?
Železniška postala Lehrter
Če pogledamo že samo Nemčijo po vojni, bomo ugotovila, da nacistični stoj nikoli ni zares ugasnil. Vodstvo Zahodne Nemčije, tako imenovani Bundeswehr, je bilo rekrutirano direktno iz zgornjih redov Hitlerjeve vojske. Samo trije od 217-tih generalov leta 1976 ni bilo veteranov Tretjega Rajha. Novonastala republika z glavnim mestom v Bonnu je imela 37 vojaških oporišč poimenovanih po vojakih, ki so si prislužili slavo v času Hitlerja. Tako vidimo, da se nacisti niso samo umaknili v podzemlje, ampak so simbolično delovali naprej pred očmi javnosti. Po glasovanju, da glavno mesto prestavijo iz Bonna v Berlin, so takoj začeli obnavljati Reichstag, Hitlerjev sedež sovraštva.
Reichstag
Poleg tega, pa je celoten primer Bormannove smrti v Berlinu, v resnici počival na dokumentaciji o Bormannovem zobovju, kateri so bili pripravljeni s strani zobozdravnika, kateri je bil zvest nacistom in izjavi zobnega tehnika, kateri je bi zaprt v Rusiji zaradi tega, ker je izjavil, da je seznanjen z Bormannovim zobovjem. Raziskovalcu Paul Manningu je več ljudi dejalo, da je truplo, ki so ga našli blizu železniške postaje, bilo tja položeno leta 1945 s strani SS čet, katerim je poveljeval Heinrich Müller, kateri pa je bil znan, da je v mnogih primerih uporabljal trupla za zakrivanje sledi.
Heinrich Müller
Brez prepričljive in zakrite narave zgodbe, lahko z objavljene slike ‘Bormannove lobanje’ opazimo, da medtem ko je opaziti razmak med zgornjimi zobmi na Bormannovi sliki (desno slika iz leta 1909), te ni ali je ni dovolj med dvema prvima sekalcema na sliki iz objavljenega članka (levo). Pri objavi lahko vidimo, da so v članku uporabili Bormannovo fotografijo iz 1940, kjer so na fotografiji zapolnili razmak z belo barvo (sredina).
Lobanja ”Martin Bormanna” in Bormann kot deček
Domnevamo lahko, da so Bormann, Naumann, Axmann in Kempka zbežali iz Berlina skupaj. Skupaj so se prebili mimo sovjetske najšibkejše črte in se po stranskih cestah odpeljali v Hamburg, v britansko okupirano zono. Od tam so se odpravili na jug, na Bavarsko. Bavarska je bila že pred tem izbrana za najboljšo točko, od koder bi se lahko upirali zaveznikom. Med tem ko je Tretji rajh padel in so se Adolf Eichmann in njegovi iztrebljevalci pomikali proti Alt-Ausseeju, so se Bormann in njegove kohorte zbrale nekaj kilometrov stran na nemški strani meje. To bi tudi pojasnilo Kempkejevo prisotnost blizu Berchtesgadna, kjer se nahaja Hitlerjevo bivališče, znano tudi kot ”Orlovo gnezdo”. Berghof je bi Hitlerjev dom v Obersalzbergu v bavarskih gorah, kjer je poleg Wolfsschanza v vzhodni Prusiji, preživel največ časa.
”Orlovo gnezdo”
V Obersalzbergu je imel postojanko tudi Bormann, katero je imenoval ”Halali’‘, kar je nemški izraz za angleški lovski klic ”tallyho” pri ščuvanju psov na divjad. Za razliko od Berchtesgadenske trdnjave, pa Halali ni bilo znano javnosti. Samo najožji Bormannov krog je vedel za njegov obstoj. Med njimi je bil tudi general major Otto Ohlendorf, intelektualni morilec, kateri je poklal okoli 90.000 Židov v letu, ko je poveljeval Hitlerjevim vodom in Hartman Lauterbacher, glavni politični oficir v provinci južni Hanover. Preden je bil Ohlendorf obešen zaradi vojnih zločinov je umirjeno dejal, da je Bormann zbežal iz Berlina in predlagal, da glede tega zaslišijo Lauterbacherja. Ko so zaslišali njega je ta dejal, da je Bormanna nazadnje videl 11. aprila 1945 v Berlinu, kamor je odpotoval po ukaze.
Otto Ohlendorf
”Bormann je bil zelo zaposlen in mi skoraj ni namenil pozornosti, ponovil je standardne opazke o nadaljevanju boja in da bo vojna dobljena, tudi če se pojavi z načinom, ki ni bil predviden prej. Okoli njega je bilo veliko ljudi v civilnih oblekah, verjetno so bili pripadniki SS-a. Dejal nam je, da se v določenih okoliščinah vsi zberemo v Halali.”
Do poletja 1945, so zavezniški obveščevalci že prejeli poročila o tem, da je Bormann pridobil nov naslov poveljnika nemške vojske gverilcev. Gverila je bila razdeljena na tri enote: Volkodlaki (Werwolf), kateri naj bi se bojevali izza sovražnikove fronte, ”Volkssturm” oz. ljudska milicija in Axmannovi fanatični mladinski vodi (Hitlerjugend). Preživeli člani omenjenih enot so se zbrali na goratem območju nemško-avstrijske meje in oblikovali gverilo po imenu ”Edelweiss Pirates”. Dr. Wilhelm Hoegner, prvi povojni ministrski predsednik Bavarske, je aprila leta 1946 objavil, da Bormann usmerja gverilsko silo 40.000 SS mož in Hitlerjeve mladine, iz gorskega oporišča v južni Bavarski. Dr.Hoegner, antinacist, je sestavil listo 400-tih nemških uradnikov kateri naj bi bili označeni za usmrtitev s strani Bormannovih mož. Prvi na listi, katero so našli pri preiskavi osumljenih podpornikov nacistov, je bil on in še dva predsedniška ministra. Ostali dokumenti katere so našli, so imenovali Bormanna in Naumanna kot vodji nacističnega podzemlja, katera se skrivata z ostalimi v gozdovih Obersalzburga.
Dr. Werner Naumann
Ameriški vojaki in bavarski policisti so odšli v gore in našli kamnito lovsko kočo, katera bi bila lahko Halali. V koči so našli dokaze o nedavnem bivanju. Žerjavica v ognjišču je še žarela, na kuhinjski mizi pa so bili ostanki hrane. Ostanki zgorelih listov so pričali o odstranitvi inkriminiranih dokumentov in čeprav preiskovalci niso našli Bormanna, so dobili tolažilno nagrado. Pod lesenim tlom so odkrili 5 milijonov dolarjev vredne zlate kovance. Koča je vsebovala tudi radijsko opremo in arsenal orožja. Julija, po tem, ko so poročali o videnju Bormanna v Munichnu, so ameriške sile obkolile gorovja in izbezale na odprto na stotine lačnih gverilcev. Veliko jih je dobrovoljno spregovorilo o tem, kako jih je Bormann usmerjal s pomočjo radia iz gozdnega skrivališča.
Martin Bormann
Zadnji, ki je videl Bormanna v Nemčiji je bil britanski poročnik Ian Bell, kateri je ob koncu vojne postal lovec na naciste. Za uspešnega in predanega k temu delu, so ga naredile travmatične izkušnje v taborišču v katerem je bil zaprt. Po koncu iskalne operacije je Bell s sodelavci, ostal na enem od gorskih prelazov in oprezal za morebitnimi nacisti. Sreča se mu je nasmehnila, ko je uzrl konvoj z nemškimi avtomobili. V enem izmed njih je identificiral Bormanna. Avtomobilom so sledili do prvega telefona s katerega je poklical v svoje poveljstvo. Ukaz je bil jasen: ”Sledi, a ne ukrepaj!” Tako so Bormannu sledili do pristanišča Malmö na Švedskem, kjer so vozila iz Bormannovega konvoja naložili na ladjo in se odpeljali neznano kam!
Martin Borman ”Siva eminenca”
Videti je, da je bi marljivi ”Bik”, kot so klicali Bormanna, ves čas v zvezi, tudi z ostalimi nacističnimi celicami po vsej Evropi od Španije do Švedske. Ena od najbolj aktivnih skupin je bilo švedsko fašistično gibanje s poveljstvom v pristanišču Malmo. Ko je propadel Tretji rajh je veliko nacistov zbežalo v ”nevtralno” Švedsko iz Norveške, Danske in severne Nemčije. Iz pristanišča Malmo, katero je bilo dolgo žarišče aktivnosti nacistov, so vojni zločinci s pomočjo ladij zbežali v Južno Ameriko in ostale njim naklonjene dežele. Švedska varnostna služba se je infiltrirala v podzemlje Malma in pridobila dokaze, da je skupina dobivala ukaze preko kurirja direktno od Bormanna. Med dokumenti je bil tudi šifrirani seznam nacističnih vojnih zločincev kateri so zbežali preko tega pristanišča in Bormannov pet letni načrt vrnitve nacistov na položaj moči. S tipično nacistično aroganco je Bormann predvidel, da bo njegovo podzemlje prišlo nazaj na oblast znotraj 10-ih let. Glas o preiskavi v Malmu je kmalu prispela v časopise in kljub temu, da je bila to strogo zaupna preiskava, je bila zgodba objavljena v dveh časnikih v Stockholmu 11. decembra 1946. Časopisa Arbetet in Aftontidningen sta poročala da je Bormann v Južni Ameriki.
Malmo 1945
Tako so kasneje v različnih obdobjih poročali, da Bormann živi na ranču v Patagoniji, rudarskem mestu v Andih in džunglah Brazilije. Njegovo točno gibanje od leta 1946 pa do 1950 ni bilo določeno, vendar pa se je prikazal v Buenos Airesu leta 1950, kar je povedalo več zanesljivih prič, ki so ga poznale še iz Nemčije. To potrjuje tudi najstarejši sin Adolpha Eichmanna, Horst, kateri je trdil, da se je z njim večkrat pogovarjal v Argentini. Ameriški agentje so vedeli kje se nahaja, vendar pa niso mogli narediti ničesar saj je diktator Peron, dobro zaščitil svoje nacistične prijatelje in jih postavil na državno plačilno listo. Še posebno dobro je poskrbel za Martina Bormanna saj mu je ta pomagal v prevratu, ki ga je postavil na čelo države. Bormann se je lahko prosto gibal v javnosti in ko so o njem poizvedovale tuje vlade, so Peron in policijski uradniki njegov obstoj enostavno zanikali. Kljub temu pa je več oseb priseglo, da Bormann živi v prestižni vili, katero stražijo bivši SS vojaki, vključno s Hitlerjevimi osebnimi telesnimi stražarji, med katerimi je bil tudi Bormannova desna roka in takrat, po Himmlerjevem opisu ”najbolj žilav človek na svetu”. Njegovo ime je bilo Otto Skorzeny! (nadaljevanje sledi).
Vsaka podpora je dobrodošla. Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj). Iskrena zahvala.
Ikona ”buy me a coffe”