Colonia Dignidad in Paul Schäfer z mladimi dečki
Prebivalci kolonije so bili spodbujani k spovedi svojih in grehov ostalih. Težko delo naj bi prebivalce približalo k Bogu, skupnost pa je bila večinoma izolirana od zunanjega dela sveta. Leta 1981 je inšpekcija Amnesty Internationala odkrila podzemne celice, kjer so zaporniki trpeli mučenje s pomočjo elektronskih zvokov in električnih šokov. V resnici je posestvo služilo kot usmrtitveni center med režimom Augusta Pinocheta, kateri je bil postavljen na položaj v Čilu s strani Henryja Kissingerja in Cie leta 1973. Skupnost je vodilo okoli 3.000 nacističnih izseljencev. Ocenjeno je da je tam umrlo okoli 3.000 ljudi, okoli 30.000 pa je bilo mučenih v času prevrata demokracije v Čilu. Leta 1997 Schäfer zbežal iz Čila po tem ko je bil obtožen zlorabljanja dveh dečkov v koloniji, leta 2005 pa so tam odkrili veliko skladišče orožja in streliva.
Nasprotniki Pinochetovega režima so tam izginjali in bili mučeni. Tako nemški kot čilski otroci so bili podvrženi sistematični spolni zlorabi. Prebivalci so bili drogirani z močnimi psihofarmacevtskimi sredstvi. Po razkritju sta bila poleg Schaferja obtožena zločina tudi Hartmut Hopp, ki je bil glavni zdravnik v koloniji in desna roka Schaferja. Hopp je po tem ko je bil obtožen v Čilu za pomoč pri zlorabi mladoletnikov, zbežal v Nemčijo. Prav tako tudi Reinhard Döring, soustanovitelj kolonije in direktni sodelavec DINA, čilske varnostne službe.
Hartmut Hopp in Reinhard Döring
V veliko pomoč Skorzenyju se je izkazala tudi njegova bodoča žena Ilse grofica Finck von Finckenstein. Imela je tesne vezi z družino Hjalmarja Schachta, nekdanjega Hitlerjevega finančnega ministra. Ta je kotc”apolitični strokovnjak” dobro preživel denacifikacijo in po vojni v Düsseldorfu ustanovil banko. Ilse je bila ambiciozna, ”nordijsko” lepega videza in je znala zabavati ugledne goste in voditi veliko hišo. Skorzeny je odprl inženirsko pisarno v Madridu in začel plesti vedno tesnejšo mrežo povezav s starimi tovariši iz SS, nemškimi industrialci, španskimi vojaškimi uradniki, južnoameriškimi diktatorji, agenti Cie in ultra konservativnimi politiki. Sprva je s svojimi nacističnimi prijatelji v Španiji in Nemčiji poskušal z malo uspeha organizirati nemško izgnansko vojsko, ki naj bi jo nato financirale ZDA. A to ga je le pripeljalo v konflikt z zvezno vlado in dobil je prepoved vstopa v državo. To je bilo tik po tem, ko je bilo videti, da je z njegovo uradno denacifikacijo vse urejeno.
Skorzeny z ženo Ilse
Veliko bolj uspešen je bil Skorzeny v posredniških poslih. Prek svojih španskih zvez mu je uspelo urediti veliko naročilo za špansko železnico RENFE za številna nemška jeklarska podjetja, med drugim za podjetji Krupp in Klöckner. Njegova provizija je bila precejšnja. Hkrati mu je uspel res velik državni udar, ko je leta 1953 pomagal španski vojski dovoliti ZDA, da zgradijo vojaška letališča v Španiji. Skorzeny je dobavil ogromne količine jekla in betona ter obogatel. Takrat se je preko svojih starih nacističnih stikov kmalu zapletel v skrajno sumljive orožarske posle.
Poleg ”Pajka” in operacije ODESSA, je bila ena izmed najpomembnejših ”podganjih liniji” še organizacija ”Kemeradenwerk”. ODESSA (Organization der ehemaligen SS- Angehorigen) ali organizacija bivših SS članov, je bila ustvarjena s strani Bormanna in Müllerja, kasneje pa je bila predana Otto Skorzenyju. Organizacija Kameradenwerk naj bi bila prava ključna točka bežečih nacistov. Ustanovil naj bi jo polkovnik Luftwaffe, Hans Ulrich Rudel, nemški letalski junak, ki je izgubil nogo na eni zmed 2.530 bojnih misijah za Nemčijo. Bil je edini prejemnik Viteškega križa s zlatimi hrastovimi listi, meči in diamanti saj naj bi med vojno s svojim Junkers Ju 87 ”Stuka”, uničil 519 tankov, eno bojno ladjo, eno križarko, 70 desantnih plovil, 150 topniških mest in uničil več kot 800 vozil. Po vojni je Rudel skoraj samostojno vzpostavil eno najbolj daljnosežnih in najboljše financiranih reševalnih skupin nacistov.
Hans Ulrich Rudel
Glede na avtorja Ladislasa Faraga, pa naj bi Rudelova skupina ne izvirala iz Bormannovega naslova, ampak obsežne organizacije z ogromnimi viri in pisarno, ki je poskrbela za več nacistov kot vse ostali skupaj. To je bil Biro za begunce v Vatikanu. ODESSA se je za financiranje svojih operacij obrnila tudi k tihotapljenju in prodaji orožja. V resnici niti ni bila nikoli namenjena samo tihotapljenju nacistov, ampak je po Bormannovih navodilih, vzpostavila tudi vrsto dobičkonosnih poslovanj kot je trgovina z mamili in orožjem. Dobava preseženega orožja v Evropi se je izkazala za zelo dobičkonosno in leta 1945, so se ameriške vojaške avtoritete že zavedale ogromnega črnega trga, katerega center delovanja je bil v slikovitem mestecu Passau, severovzhodno od Municha.
Passau 1945
To je bila povezovalna točka med Nemčijo, Avstrijo in Čehoslovaško, ter zbirno mesto orožja zaveznikov. Sem je bilo pripeljano vso orožje madžarske Pete armade in nemške Pete in Dvanajste armade. Puške, strojnice in strelivo so bile zbrane v Passau, medtem ko so bili milijone dolarjev vredna vozila shranjena v Mattinghoffenu, Avstriji. Za okoli 10 milijonov dolarjev tega vojnega materiala je izginilo! Večino so ga na črnih trgih prodali agenti ODESSA, nemški uradniki in kriminalci, katerim so pomagali zavezniški vojaki. Velika količina tega materiala je bila pripeljana v Palestino in prodano Židom pri ustvarjanju države Izrael in Arabcem kateri so nasprotovali tej težnji. Orožarske posle v Palestini so vodili Joseph Beidas in tihotapec heroina, Eduardo Baroudi, ter njegovi bratje. Baroudi je kasneje postal podpredsednik Intrabanke v Bejrutu (Libanon), velikega centra za sredstva črnega trga.
Joseph Beidas
Januarja leta 1946 so bili ameriški obveščevalni agentje pod poveljstvom polkovnika Williama Weaverja iz Pattonovega G-2 osebja, poslani v Passau, da bi opravili nekaj aretacij. Namesto tega so bili umorjeni v hiši, kjer so prebivali, hišo pa so zažgali. Izmed njih je preživel samo poročnik William H. Spector, kateri je bil pred tem hospitaliziran zaradi ledvičnih kamnov. Prisegel je, da bo maščeval umorjene prijatelje, vendar pa je bil pri tem ustavljen s strani nadrejenih kateri so zadevo označili kot ”vprašanje varnosti”. Spector je kljub temu izvedel, da je bil v tihotapljenju orožja in smrti agentov vmešan tudi Romun Robert Abramovici, kateri je kasneje spremenil ime v Robert Adam in ustanovil orožarsko podjetje Intermecco Socomex, katero je bilo tesno povezano z orožarskim podjetjem Interarmco, ki je pod okriljem Cie.
S povezavami z Argentino, Egiptom, Nemčijo, Italijo, Švico in Vatikanom, so nacisti operirali iz Buenos Airesa in pomagali Adolfu Eichmanu, Josef Mengeleju, Erichu Priebki, Aribert Heimu in ostalim vojnim zločincem, da so našli zatočišče v Latinski Ameriki in Srednjem Vzhodu. Glede na nacističnega lovca, Serge Klarsfelda iz Pariza, so bančniški kontakti Francois Genouda pomagali pri vzpostavitvi ODESSA mreže, po kateri so se pretakali milijoni mark iz Nemčije v švicarske banke. Glede na evropske časopisne članke je Genoud uspel skriti zaklad Tretjega rajha, večino katerega je bil ukraden Židom. Genoud je kasneje ta denar uporabil tudi za obrambo Eichmanna, Klaus Barbiea in zloglasnega terorist Carlosa ‘Šakala’ na sodišču.
Francois Genoud
Genoud je potoval v Palestino na račun nacistov, ko je Adolf Eichmann priskrbel finančno pomoč SS za al-Husseinija, s katerim je ustvaril doživljenjsko prijateljstvo. Po vsej verjetnosti je Genoud imel prste zraven tudi pri al-Husseinijevem pobegu iz Evrope saj je bil tudi predstavnik švicarskega Rdečega križa ob koncu vojne, kateri je že od nekdaj lahko brez strahu potoval med vojnimi linijami in tako prevažal pomembne vojne zločince, večkrat tudi strelivo in ostalo vojno opremo. Ti nacisti so z mrežo ODESSA dosegli več kot so nacistični strategi upali da bodo. V Argentini so ustvarili svojo varno zatočišče, pridobivali nove spreobrnjence in naprej predajali znanost mučenja in operacije ‘odredov smrti’. Na stotine levičarskih ‘peronističnih’ študentov in unionistov je bilo med žrtvami neofašistične Argentine v vojni leta 1976.
Hitler in Mohammed Amin al-Husseini, palestinski arabski nacionalist in muslimanski voditelj leta 1941 in na sliki (levo) v Bosni in Hercegovini pri pregledu enote muslimanskih Bosancev v službi nacistov
Skorzeny je ves čas potoval med Španijo in Argentino, kjer je deloval tudi kot svetovalec Juana Perona. Tam naj bi imel Skorzeny celo afero z Evo Marie Duarte de Peron, ženo predsednika ali bolj znano Evito Peron. Bodoči predsednik Argentine Juan Peron se je uril v Mussolinijevi vojski. Ko je vojska izpeljala državni udar sredi leta 1943 je Peron postal vodja Urada za delo. Tega je zgradil v zavidljivo politično organizacijo in nato postal podpredsednik države. Peron je podpiral in sprejel uraden sporazum z Nemčijo glede sodelovanja. Njegova desna roka, polkovnik Enrique González je prejel vojaško urjenje v diviziji Panzer in je bil znan kot Hitlerjev ”Blitzkrieg general”.
Skorzeny z Juanom Peronom
Argentina je bila v večini rimokatoliška, vojska pa je bila ekstremno desničarska z fašistično filozofijo. Dokler se Argentina ni obrnila proti Hitlerju nekaj mesecev pred Hitlerjevim ”samomorom” jih je Nemčija oskrbovala z orožjem in skrbela, da argentinski Židje niso pristali v taboriščih. Nekaj let kasneje je Peron dejal, da je s tem zavajal ZDA in preusmeril njihovo pozornost stran od resničnih aktivnosti s katerimi so vzpostavljali linije za pobeg nacistov. V Argentini so nacisti že med vojno vodili skrite projekte izgradnje zatočišč na odročnih mestih v puščavah, gorah in džungli kot je npr. Teyu Cuare.
Juan in Evita Peron
Peron je naročil svojemu poveljniku skrite policije, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi sodeluje s Heinrich Müellerjem, njegova žena Evita pa je prevzela vlogo povezovalca med njenim možem in nacističnimi iskalci azila. Rojena leta 1919 kot nelegitimni otrok, je Evita za preživetje postala prostitutka in sprejemala igralske vloge. Ko se je tako vzpenjala po družbeni lestvici s pomočjo ljubimcev, je zgradila veliko zamer do tradicionalnih elit. Kot ljubica vojaških oficirjev je opazila Perona in se po kratki aferi z njim poročila. Dve leti za tem, leta 1947, se je Eva Peron podala na medijsko odmevno turnejo po Evropi, imenovano ‘Mavričasta turneja’. Z veseljem jo je sprejel diktator Franco, imela pa je tudi zasebni obisk pri papežu Piju XII. Medtem, ko je bila v Španiji, naj bi se srečala tudi s Skorzenyjem in uredila prenos milijonov nacističnega plena v Argentino. Eva je potovala tudi v Genovo, kjer se je srečala z argentinskim lastnikom ladijske flote, Alberto Doderom, kateri je znotraj enega meseca začel s prevažanjem nacistov v Južno Ameriko.
Nizozemski princ Bernard, okoreli nacist, poklanja Eviti Peron odlikovanje
Evita Peron in Madonna, ki jo je igrala v filmu Evita
Čeprav je Juan Peron običajno viden kot diktator, pa ga mnogi njegovi privrženci še danes vidijo kot šampiona delavcev. Le malo jih je takrat vedelo, da si je ‘prihranil’ okoli 500 milijonov dolarjev na švicarskih bančnih računih. Vsaj 100 milijonov je prišlo iz nacističnega naslova! Peron je to radodarnost nagradil z dovoljenjem imigriranja vojnih zločincev v Argentino. Domnevno naj bi nacistom priskrbel več kot tisoč praznih potnih listov. Peron je bil velik občudovalec Hitlerja že od mladih let, ko se je naučil nemščine, da bi lahko prebral Mein Kampf. Njegov zasebni tajnik je bil Nemec Rodolfo Freude, kateri je bil tudi šef notranje varnosti in tako ni težko verjeti, da je bil argentinski diktator zelo počaščen, ko je lahko nudil zavetje Hitlerjevim sodelavcem. Po več srečanjih z njimi je Peron beg nacističnega kapitala videl kot podporo argentinski ekonomiji, vendar pa sta se oba zavedala tudi možnosti zajetja nacističnih voditeljev.
Rodolfo Freude in Juan Peron
Tako imenovane ”podganje linije” za pobeg nacistov so bile ustanovljene s pomočjo argentinske Imigracijske službe in Uradom za zunanje zadeve. Voditelji linij, vključno z Dayeom in Ludwigom Freudom, so se nenehno srečevali s Peronom in ostalimi organizatorji, kot so bili hrvaški duhovniki in švicarske avtoritete. Dnevne operacije je upravljal Rodolfo Freude, sin Ludwiga Freudea, ki je postal vodja argentinske obveščevalne službe. Freude je uredil z Rdečim križem, da je izdal lažne potne liste, med tem ko je Peron avtoriziral vstopne vize v Argentino. Simpatizerski katoliški duhovniki iz Evrope bi skrivali in spremljali osebe na njihove ladje. Finančna pomoč je tekla preko Švice.
Eden najbolj grozovitih nacističnih satelitov je bila hrvaška fašistična stranka znana kot Ustaši. Njihova filozofija je bila mešanica fašizma, rasizma, hrvaškega nacionalizma in rimskega katoličanstva. Pred II. Svetovno vojno je bila stranka obravnavana kot troristična. Ko je vladala med II. Svetovno vojno, so ustaši po krutosti presegli naciste. Vodil jih je ”poglavnik” Ante Pavelić, ki je objavil politiko etničnega čiščenja vseh Srbov, ciganov, Židov in ostalih ”nezaželjenih”. Gestapo je ocenil, da so ustaši do leta 1942, pobili okoli 300.000 Hrvatov.
Ante Pavelić and Cardinal Alojzije Stepinac in slika Pavelića na lažnem potnem listu pod imenom Pablo Aranjos
Pavelić je pobegnil iz Hrvaške maja 1945 in se izognil prijetju s pomočjo zaveznikov in katoliške cerkve. Iz Italije je leta 1948 pobegnil v Argentino in tam leta 1950 postal Peronov svetovalec za varnost. Končno je Peron dodelil amnestijo okoli 34.000 Hrvatom. Z Peronovim blagoslovom je Pavelić ustanovil nacizem in ustaško stranko kot uradno hrvaško vlado v izgnanstvu. Ko je Peron izgubil položaj je Pavelič zbežal v Španijo, kjer je umrl ne da bi kdaj koli odgovarjal za svoje zločine. Do leta 1955 je bil Peron zamenjan z fanatičnimi katoliškimi desničarskimi generali. Ti so na položaje postavljali bivše sodelavce in agente nacistične obveščevalne službe znane kot Ausland-SD. Ta SS obveščevalna mreža je bila podobna nemški Abwehr. Do Peronove vrnitve leta 1973 na oblast se je zamenjalo nekaj vojaških režimov. V 60. in 70. je bila vojaška diktatura del ”umazane vojne”, ki je ustanovila taborišča v nacističnem stilu in pri tem uporabljala pomoč bivših SS oficirjev.
Vsaka podpora je dobrodošla. Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj). Iskrena zahvala za podporo mojemu delu.