Depopulacija

Ljudje razvitih držav si dolgo niso želeli priznati kakšna je resnična cena njihovega brezumnega razvoja in potrošništva. Večji del prebivalstva zahodnih držav je dolgo časa živelo brezskrbno v zadovoljevanju lastnega apetita in hlastanju po več in več. Vse to so in še omogočajo korporacije, katerih bogatenje sloni na monopolu nad poceni surovinami nerazvitih držav. Te iste korporacije so preko dobrodelnih ustanov ustvarile podobo, katere namen je bil potolažiti vest brezumnega potrošniškega sveta. Tako  danes v svetu neprekinjeno delujejo mednarodne dobrodelne organizacije, ki imajo v svetu politično moč in ugled, hkrati pa predstavljajo ”vzgled” dobrodelnosti. A resnica je vse kaj drugega. Resnica je ta, da je skorajda vse, kar je na tem svetu institucionaliziranega, samo krinka za prikrivanje najbolj grozljivih programov, ki se izvajajo na tem planetu. Naše raziskovanje se je končalo pri uveljavitvi evgenične doktrine nadzora prebivalstva v zunanjo politiko ZDA in kako so vse od takrat milijarde dolarjev ameriških davkoplačevalcev, tekle za namen nadzora prebivalstva v tujini. Del je bil porabljen preko programov USAID, večina pa je bila ’’oprana’’ skozi različne mednarodne agencije. Vsi ti programi so imeli skupne značilnosti. Najprej je jasno to, da so vsi programi za nadzor prebivalstva diktatorski in da tečejo od vrha navzdol. USAID in njihovi upravičenci so si pri tem, s trditvijo, da ženskam iz tretjega sveta zagotavljajo ’’izbiro glede poroda’’, zagotavljali javno podporo. A v tem ni bilo nobene resnice. Ideja, da imajo ‘’ženske pravico do izbire’’, bi morala vključevati tudi možnost imeti otroka, kar pa je nadzor prebivalstva ženskam zanikal. Namesto, da bi ponudila možnost ’’izbire’’ posameznikom je bil namen programov, da celotnim populacijam odstranijo zmožnost razmnoževanja. To so počele državne vlade, ki so bile pod pritiskom USAID in Svetovne banke, ki so vsiljevale kvote sterilizacij in ostale prijeme državnih služb nad svojimi ljudmi. Tisti vladini uslužbenci, ki so dosegli ali celo presegli kvote so bili izdatno nagrajeni. Tisti, ki jih niso so bili disciplinirani.  Drugič, programi so bili nepošteni. Običajna praksa javnih uslužbencev, zaposlenih v programih za nadzor prebivalstva, lažejo za namen doseganje kvot glede operacij. Vladno osebje za nadzor prebivalstva je kmetom pogosto pove, da so postopki sterilizacije reverzibilni, kar pa ni res. Tretjič, programi so prisilni saj ponujajo ’’spodbude’’ in/ali ’’odvračilne dejavnike’’, ki prisilijo osebo, da sprejme njihovo ’’pomoč’’. Med temi so, da jim zavrnejo pomoč v hrani in denarno pomoč, osebno nadlegovanje, odpustitev, uničenje domov, zavrnitev šolanja in javnih stanovanj. Četrtič, programi so zdravstveno neodgovorni in malomarni. Običajna praksa je, da programi uporabljajo okvarjeno, nedokazano, nevarno, eksperimentalno ali neodobreno opremo, ki je v razvitih deželah prepovedana. Poleg tega zaposlujejo veliko število neustrezno usposobljenega osebja za izvajanje življenjsko nevarnih operacij ali za vzdrževanje medicinske opreme v domnevno sterilnem stanju. Posledično so bili pobiti milijoni ljudi, ki so bili povrženi izvajalcem, ki so izvajali takšne neodgovorne operacije. To še posebej velja za Afriko, kjer je nepravilna ponovna uporaba podkožnih igel brez sterilizacije v ambulantah za nadzor prebivalstva prispevala, ki hitremu širjenju nalezljivih bolezni, vključno z aidsom. Petič, programi so okrutni, brezčutni in kršijo človeško dostojanstvo in človekove pravice. Pogosta praksa je sterilizacija žensk brez njihove privolitve ali soglasja, ko so te oslabljene po porodu. To je enako posilstvu, ki ga organizira vlada. Značilni so tudi prisilni splavi in vse to je bilo dokumentirano v Avstraliji, Bangladešu, Kitajski, Gvatemali, Haitiju, Hondurasu, Indiji, Indoneziji, Keniji, Kosovu, Južni Ameriki, Šrilanki, Tajski, Tibetu, ZDA, Venezueli in Vietnamu. Šestič, programi so rasistični. Tako kot svetovni program nadzora prebivalstva predstavlja poskus ’’belih’’ vlad, ZDA in bivših imperialnih moči Evrope, da iztrebljajo ne-belo populacijo v ”Tretjem svetu”, tako tudi znotraj nacij, lokalne vladajoče skupine uporabljajo programe nadzora prebivalstva za poskus eliminiranja ljudi, ki jih prezirajo. Načrt nadzora prebivalstva se izvaja v preko 100 državah. Najbolj slavna primera sta se odvila na Kitajskem, Indiji in Peruju, kjer so bili primeri prisile dobro dokumentirani in očitni. Ženske v teh državah so bile prisiljene v splav proti svoji volji. Ostale so sterilizirali brez njihove vednosti, spet druge so podkupili s hrano in zdravstveno oskrbo, vse v zameno za splav in sterilizacijo. Ti primeri se dogajajo predvsem v razvijajočem svetu, čeprav so znani tudi primeri v ZDA, kjer so revnim in z mamili zasvojenim ženskam, zasebne skupine ponudile denar v zameno za sterilizacijo. Med tem ko se prisila zgodi večinoma s strani vlad revnejših dežel nad njihovimi revnimi ljudmi, zagon prihaja iz bogatih zahodnih držav, največkrat iz ZDA in Evropske Unije, pa tudi iz različnih inštitucij, predvsem Združenih narodov (UN). Vlada ZDA je pomagala leta 1969 ustanoviti UN Found for Population Activities (UNFPA) z namenom nepristranske ustanove za informacije o populaciji in demografiji. Vendar pa se je UNFPA hitro razvila v zagovornika, ki ima vedno več in več prisilnih programov za kontrolo populacije. Znotraj 10 let svojega obstoja je pomagala pri vzpostavljanju najbolj brutalnega programa za kontrolo populacije, ki ga je svet kdaj koli videl. Tako je v juliju 1978 je dr. Song Jian, visok voditelj na čelu programa razvoja nadzornih sistemov kitajskih vodenih izstrelkov, potoval v Helsinke na mednarodno konferenco o teoriji in zasnovi nadzornih sistemov. Med tem ko je bil na Finskem je dobil v roke kopiji ’’Meje rasti’’ (The Limits to Growth) in ’’Načrt za preživetje’’ (Blueprint for Survival), ki ju je izdal Rimski klub, vir propagande za nadzor prebivalstva in vsekakor zgodba zase. Dr. Song Jian se je seznanil z več Evropejci, kateri so promovirali poročila o metodah računalniških sistemskih analiz za predvidevanje in zasnovo človeške prihodnosti. Fasciniran nad možnostmi se je dr. Song vrnil na Kitajsko in objavil prevedeno analizo Rimskega kluba pod svojim imenom in s tem vzpostavil njegovo reputacijo brilijantnega in izvirnega misleca. Med tem ko so bile računalniške projekcije o bližajočemu se pomanjkanju virov, grafi, ki prikazujejo krajšanje časa ob povečevanju prebivalstva in razprave o ’’nosilnih zmogljivosti’’, ’’naravnih mejah’’ in izolirani ’’vesoljski ladji Zemlja’’, na Zahodu do leta 1978 že znani klišeji, pa so bile na Kitajskem sveže in presenetljive ideje. Song je v kratkem postal znanstvena superzvezda. Svojo večjo pomembnost in moč je izkoristil tako, da je znotraj svojega oddelka zbral elitno skupino matematikov in s pomočjo zmogljivega računalnika za zagotavljanje potrebnih posebnih učinkov, izdal ’’poglobljeno’’ izračunano sodbo. Kitajska ’’pravilna’’ populacija je bila 650 do 700 milijonov ljudi. To je bilo 280 do 330 milijonov manj kot je bilo leta 1978 ljudi na Kitajskem. Songova analiza je hitro dobila podpori v vrhovih Komunistične partije saj je podpirala idejo, da razlog za revščino Kitajcev ni njihovo 30 letno vladanje, ampak kitajsko ljudstvo. Da so bili Songovi argumenti izmišljeni nam pove dejstvo, da je sosedna Južna Koreja, s štirikrat večjo gostoto naseljenosti imela sedemkratni višji bruto družbeni produkt na prebivalca. Decembra 1979 se je v mestu Chengdu odvila kritična konferenca o populaciji, kjer je samo provincialni učitelj Liang Zhongtang, pozval k premisleku o politiki, ki naj bi jo sprejeli. Dejal je: ’’Mi smo naredili trpljenje kmetov dovolj grenko na ekonomskem področju. Ne moremo jih trpinčiti še naprej. Če sprejmemo to politiko, bo vsak delavni kitajski par moral podpirati štiri starejše stare starše, enega otroka in sama sebe – to je nemogoče. Nihče od otrok ne bo imel brate in sestre ali strice in tete. Nihče od staršev ne bo imel sorodnikov svoje generacije, ki bi jim pomagal v primeru nuje. Družbeno tkivo vaškega življenja se bo popolnoma porušilo. Nikogar ne bo, ki bi služil v vojski.” Vendar pa takšna zdrava pamet ni pomagala. Z direktno podporo UNFPA je kitajska vlada uzakonila politiko, ki je kitajskim ženskam prepovedala imeti več kot enega otroka. Na čelo programa je bil postavljen Qian Xinzhong, sovjetsko trenirani bivši general major Ljudske osvobodilne vojske. On je ukazal, da se vsem ženskam z enim otrokom v nožnico vstavi tako imenovan kontracepcijsko napravo IUD, obroč iz nerjavečega jekla. Odstranitev tega obroča je bilo obravnavano kot kriminalno dejanje. Nobena nosečnost pod 23 let ni bila legalna, poročeni ali ne in vse nedovoljene nosečnosti so morale biti splavljene. Ženske, ki so se uprle tem ukazom so bile prisiljeno sterilizirane. Otroci so bili splavljeni tudi v 9 mesecu nosečnosti in med tem, ko so očetje kričali so v trenutku rojstva dojenčkom zapičili smrtonosno injekcijo skozi mečavo na glavi. Tiste ženske, ki so zbežale in poskušale rešiti njihove otroke so bile preganjane in če so jih niso mogli ujeti, so jim porušili hiše, njihove starše pa vrgli v zapor, dokler niso plačali 20.000 juanov (3 letni dohodek kmeta) za izpustitev. Otroci rojeni takšnim ubežnikom so bili označeni kot ’’črni otroci’’, ilegalne ne-osebe v očeh države, brez pravice do zaposlitve, javnega šolanja, zdravstvene oskrbe ali razmnoževanja. O grozljivih prizorih je 15. maja 1982 pisal dopisnik New York Timesa, Christopher Wren. Poročal je o tisočih kitajskih ženskah, ki so bile ’’postrojene in prisiljene k splavu’’. Do leta 1983 so tudi kitajski časopisi pisali o zgodbah o ’’mesarjenju, utapljanju in zapuščanju dojenčic, ter maltretiranju žensk, ki so jih rodile.’’ Qian se ni oziral na pisanje časopisov, ampak je podvojil svoj trud. Lokalni uradniki Komunistične partije so dobili kvote za sterilizacijo, splave in vstavitve IUD. Če so jih presegli so lahko napredovali, drugače so jih nečastno izključili iz stranke. Ti prijemi so zagotovili rezultate. Leta 1983 je bilo steriliziranih 16 milijonov žensk in 4 milijone moških, 18 milijonom so vstavili IUD, preko 14 milijonov nosečnosti pa je bilo splavljeno. Veliko dojenčkov je zapuščenih in predanih sirotišnicam, predvsem deklic saj imajo Kitajci veliko raje dečke. V sirotišnicah so so dečki pod stalnim nadzorom, med tem ko so deklice v večjem delu prepuščene samim sebi. Deklice, ki so brezdomke, ugrabijo tolpe za prostitucijo, umrejo za lakoto ali pa ji pošljejo v sirotišnico. Tam so razmere grozljive. Otroci odrastejo brez fizičnega kontakta, tolažbe in ljubezni. Delavkam v sirotišnicam je ta služba predpisana. Otroci odrastejo v otopele biološke robote. Vsako leto je zapuščeno okoli 1 milijona otrok. Na zgornji sliki je prikazana Mei Ming, dve letna punčka, ki je privezana na stol v ’’umiralnici’’. Posoda spodaj je postavljena, da ujame urin in blato, med tem ko deklica umira zaradi lakote in zanemarjanja. Sliko je posnela britanska televizijska ekipa med snemanjem dokumentarnega filma leta 1995, ki je razkril ’’The Dying Rooms’’(Umiralnice), ki jih je kitajska vlada zanikala. Vse te grozljivosti so za UNFPA dosežki! In kot praznovanje dosežkov Qian Xinzhonga, mu je UNFPA leta 1983, skupaj z Indiro Ghandi (v Indiji je potekal enak program), podarila prvo Nagrado Združenih narodov za prebivalstvo (United Nations Population Award). Poleg diplome, še zlato medaljo in 25.000 dolarjev gotovine. V slavnostnem govoru na podelitvi nagrade je generalni sekretar Javier Perez de Cuellar dejal: ’’Glede na to, da Kitajska in Indija predstavljata več kot 40 odstotkov človeštva, moramo vsi pokazati globoko hvaležnost, kako so njuni vladi razdelili sredstva, potrebna za množično izvajanje populacijske politike.’’ ”Hvaležnosti” Združenih narodov se je priključila tudi Svetovna banka, ki je Kitajski do leta 1996 odobrila 22 milijard dolarjev posojil. Leta 1991 je vodja UNFPA, Nafis Sadik, odšla na Kitajsko in čestitala oligarhom Ljudske republike, glede njihovega odličnega programa, ki je do takrat steriliziral, vstavil IUD ali izvedel splave na okoli 300 milijonih Kitajcev. Ob tem je dejala: ’’ Kitajska ima vse razloge, da čuti ponos in zadovoljstvo na njenih neverjetnih dosežkih pri politiki načrtovanja družine in kontroli rasti prebivalstva v zadnjih 10-ih letih. Sedaj ima Kitajska priložnost ponuditi izkušnje in specialiste za pomoč drugim državam…UNFPA jih bo nekaj zaposlila za delo v drugih državah in popularizirala kitajsko izkušnjo pri kontroli rasti prebivalstva in načrtovanju družine.’’ Glede na Washington Post je prvih 6 letih delovanja programa pripeljalo na Kitajskem do 50 milijonov prisiljenih splavov. Pod grožnjo izgube finančne podpore iz ZDA je UNFPA končno obljubila, da bo svoje aktivnosti omejila na le na 32 kitajskih okrožij in da bodo tam programi prisile ukinjeni (ob tem da niso priznali da takšni programi obstajajo). Nadalje je UNFPA zagotovila, da če bodo ti programi še obstajali, bo organizacija zapustila Kitajsko. Leta 2002 so ZDA ugotovile, da v 32 okrožjih prisila še vedno obstaja, tudi s tehnično podporo UNFPA.  To je pravi obraz politike vlad držav, ki podpirajo Združene narode, njim podobne organizacije, korporacije in posameznike kot je Bill Gates. Morda nosijo masko dobrodelnosti, vendar pa je rezultat njihovega dela vedno trpljenje nedolžnih. Bralec, to kar si prebral so…

Ljudje so že dolgo časa pripeti na korporacijski vrtiljak neskončnih razvedril, ki ohranja njihovo pozornost stran od resnice. Njihova pozornost je večji del časa pripeta samo na ’’kaj kupiti’’ in tako ne opazijo, da je genocid nad prebivalstvom sveta ustaljena politika že dolgo časa. To je dejstvo za tistega, ki pozna zgodovino mimo šolskih učbenikov. Tisti ve, da je današnja situacija s ’’pandemijo COVID-19’’ samo nadaljevanje že obstoječega programa zmanjševanja in nadzora svetovnega prebivalstva. Stvar je v tem, da še preden je bil svet prežet z ’’prenaseljenostjo’’, ’’globalnim segrevanjem’’, ’’klimatskimi spremembami’’ in ’’pandemijami’’, so tisti na vrhu družbene piramide že sanjali o dramatičnem zmanjšanju ’’črede’’. Za njih nikoli ni bilo pomembno, kakšen izgovor nosi posamezno ideološko gibanje, samo da je služilo njihovemu namenu. Tako je tudi mit o prenaseljenosti bil od nekdaj povezan z rasizmom, ker ima želja po nadzoru prebivalstva v svojem temelju sovraštvo do ostalih. V zgodnjem 20.st. se je gibanje po imenu evgenika, ki je promoviralo ’’znanstveno razmnoževanje’’ razširilo po vsem svetu. Veliko skrbi je bilo izraženo glede prevelikega razmnoževanja ’’neprimernih’’ in ti so bili običajno temnopolti. Leta 1912 je gibanje v Londonu priredilo Prvi mednarodni kongres evgenike. Namen srečanja je bilo ’’preprečevanje širjenja neprimernih’’. Na srečanju je bilo 800 udeležencev iz vsega sveta, med njimi so bili tudi major Leonard Darwin (sin Charlesa Darwina), Winston Churchill, takratni prvi admiral britanske mornarice, angleški vrhovni sodnik lord Alverstone, Arthur Balfour (pisec Balfourjeve deklaracije), predsednik univerze Stanford David Starr Jordan, predsednik univerze Harvard Charles Elliot in veleposlaniki Norveške, Grčije in Francije. Glavna debata gibanja ni bila ali naj bi ljudi sterilizirali, ampak kdo naj bi bil steriliziran. Evgeniki v ZDA so prepričali mnoge vlade ameriških zveznih držav, da so sprejeli zakone, ki so prisilili v sterilizacijo ’’neprimernih’’ oseb. Država Indiana je sprejela zakon, ki je dopuščala sterilizacijo mentalno hendikipiranih leta 1907. Do leta 1924 so ti zakoni peljali do sterilizacije skorajda 6.000 ljudi. Skorajda vsi so bili revni in temnopolti. Obvezna sterilizacija je bila v statutih po ZDA, preden so jo uvedli nacisti v Nemčiji. Ameriški evgeniki so pritegnili veliko pozornosti Nemčije in pomagali legitimizirati Hitlerjeve teorije. Hitler sam je hvalil trud teh podpornikov ’’rasne čistosti’’. V knjigi Mein Kampf je objokoval možnost, da so lahko posamezniki polnopravni državljani države, ne da bi opravili potrebne rasne kvalifikacije. Leta 1935 so v Berlinu organizirali Mednarodni kongres za znanost prebivalstva, kjer je ameriški delegat Clarence G. Campbell slavil Hitlerja in dejal, da morajo ostale države slediti vzorcu Nemčije, če ne želijo zaostajati pri svoji rasni kvaliteti, dosežku rase in možnosti za preživetje. Harry Laughlin, še eden prominenten evgenik, je bil nad trudom nacistov tako navdušen, da je kupil angleško verzijo nacističnega propagandnega filma o sterilizaciji. Film so predvajali na Inštitutu Carnegie pod naslovom ’’Evgeniki v Nemčiji’’. Ameriška podpora Hitlerju in njegovi politiki glede prebivalstva ni bila omejena samo na besedne pohvale. Še več, centralno vlogo ustanovitve in finančne podpore večjih evgeničnih inštitutov v Nemčiji je vodila fundacija Rockefeller. Sem so sodili tudi Inštitut za psihiatrijo Kaiser Wilhelm, Inštitut za antropologijo Kaiser Wilhelm in Inštitut za človeško dednost. Podpora se je nadaljevala tudi po tem ko so ustanove vodili nacisti in fundacija Rockefeller še danes predstavlja velikega podpornika pri trudu nadzora rasti prebivalstva v državah ’’tretjega sveta’’. Več o omenjenih povezavah si lahko preberete v knjigi Stefana Kühla: The Nazi Connection. Od tistega časa se je spremenila samo retorika gibanja saj danes javnost ne bi sprejela idejo o temnopoltih prebivalcih kot ’’neprimernih’’. Tako so danes v ospredju COVID-19 in okoljevarstvena vprašanja, vendar pa nihče ne more zanikati direktno povezavo med današnjim gibanjem oz. politiko nadzora prebivalstva in včerajšnjim evgeničnim gibanjem. Če je, kot so predlagali njeni zagovorniki, prenaseljenost kdaj koli resno ogrožala naš planet, potem so oblikovalci politike verjeli, da je treba nekatere populacije prisiliti, da zmanjšajo svoje število. Ta prisila skorajda vedno pride s strani vlad in je usmerjena k lastnemu narodu. Vse do 1960-ih so bili ameriški programi kontrole prebivalstva, tako doma kot na tujem, v večjem delu financirani in implementirani s strani zasebnih organizacij kot sta Svet za prebivalstvo (Population Council) in Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood), skupini s svojimi koreninami v evgeniki. Medtem ko so razpolagali z milijoni dolarjev, ki so jim jih med drugimi priskrbeli skladi kot so Rockefeller Foundation, Ford Foundation in Milbank Foundation, so bili razpoložljivi viri za podporo njihovega dela v primerjavi z njihovimi velikanskimi ambicijami skromni. Ta situacija se je dramatično spremenila sredi 60-ih, ko je ameriški kongres podlegel pod pritiski ideologov prenaseljenosti in končno namenil zvezna sredstva za programe za nadzor domačega in tujega prebivalstva. Naenkrat so bili na voljo na stotine milijonov dolarjev in na koncu, tudi milijarde dolarjev za financiranje globalnih programov masovnih izvajanj splavov in sterilizacije. Rezultat je bil človeška katastrofa na svetovni ravni. Med prvimi, ki so postali tarča omenjene politike je bila ameriška lastna ’’populacija tretjega sveta’’, ameriški staroselci! Stuart Udall, minister za notranje zadeve, je uporabil novo dodeljen denar in vzpostavil programe sterilizacije z državno podprtimi bolnišnicami Indian Health Services (IHS). V knjigi Angele Franks, Margaret Sanger’s Eugenic Legacy (2005) lahko preberemo: ’’Te sterilizacije so se nenehno izvajale brez zadovoljivega informativnega pristanka… Domorodna indijanska zdravnica Constance Redbird Uri je ocenila, da je do ¼ indijanskih žensk v rodni dobi, bilo steriliziranih do leta 1977; v eni bolnišnici v Oklahoma je ¼ sprejetih žensk (za kateri koli razlog) odšlo steriliziranih… Ona je zbrala tudi dokaze, da so bile vse čistokrvne ženske plemena Kaw v Oklahomi, sterilizirane v 1970-ih…’’ Programi z enakim karakterjem so postavljali klinike v revnih predelih ameriških mest. Tako se je obsežen program sterilizacije odvil tudi v Puerto Rico, ki je steriliziral približno 1/3 vseh rodnih žensk. Zanimivo je, kako prepletena je mreža različnih povezav na poti našega raziskovanja. Če mislite, da je internet prišel iz Silikonske doline, da je NASA načrtovala prvi ameriški satelit v zemljini orbiti, da je IBM ustvaril prvi moderni računalnik, potem se motite. Vsi ti dosežki so prišli iz temačnega možganskega trusta imenovanega RAND iz Santa Monice v Kaliforniji. Sovjetski časopis Pravda je RAND poimenoval kot ’’akademija znanosti smrti in uničenja’’, ameriška občila pa so njihove uslužbence raje imenovali ’’čarovniki iz Armagedona’’. Reputacija RAND-a je bila zasidrana v javnosti s filmom Stanleya Kubricka: ’’Dr. Strangelove or: How I learned to Stop Worrying and love the Bomb’’ (1964). Filmski lik iz naslova, obsedeni nacistični znanstvenik, je bil narejen po vzoru uslužbenca RAND, Hermana Kahna, ekscentričnega vojaškega stratega. Kahn je slavno zagovarjal, da bi ZDA zlahka preživela konflikt s Sovjetsko zvezo, če bi se ljudje zatekli v bunkerje in racionalizirali hrano. Čeprav bi radioaktivnost povzročila na sto tisoče genskih defektov, je Kahn vztrajal, da bi Američani vzdržali. Kahnov apokaliptični scenarij se ni končal tukaj. On je sanjal o ’’Stroju pogube’’, ki bi lahko uničil vso življenje na Zemlji in ga je Kubrick uporabil v filmu. V resnici si je Kubrick sposodil toliko Kahnovih citatov in idej, da je Kahn zahteval tantieme (avtorski delež od dohodkov). V času Hladne vojne je korporacija RAND izvedla prevarantsko študijo, ki naj bi ’’dokazovala’’, da imajo otroci ’’tretjega sveta’’ negativno ekonomsko vrednost. Namreč, s tem ko so vlade Azije, Afrike in Latinske Amerike dopustile rojstvo velikega števila otrok, so s tem poglobile revščino njihove populacije, ob tem pa pomnožile število jeznega proletariata, katerega so organizatorji pripravljeni voditi proti Ameriki v prihajajoči Svetovni revoluciji. Predsednik Johnson je sprejel ponujen izgovor in njegovo izmišljeno matematiko ter sprejel ’’Foreign Assistance Act’’ leta 1966, ki je vključeval sredstva kontrole prebivalstva pod Ameriško organizacijo za mednarodni razvoj (USAID). Politika je vladarje ’’tretjega sveta’’, ki so bili pripravljeni sterilizirati ljudstvo, nagradila s korenčkom, za tiste, ki niso želeli sodelovati pa s palico. Glede na naravo vlad ’’tretjega sveta’’ je bil uspeh praktično zagotovljen. Več si lahko preberete v knjigi Stevena Mosherja: Population Control: Real Costs, Illusory Benefits (2008). Znotraj USAID je bil vzpostavljen Urad za populacijo, na direktorsko mesto pa je bil postavljen dr. Reimert Thorolf Ravenholt. To mesto je zasedal od ustanovitve (1966) do leta 1979. V tem času je ustvaril globalni imperij med seboj povezanih organizacij za kontrolo prebivalstva, ki so imele na voljo milijarde za zatiranje obstoja ljudi, ki so jih ZDA označile za nezaželene. Raveholtov odnos do ne-belopoltih ljudi je izrazil v komentarju leta 2000 ko je dejal: ’’Ameriški črnci bi se morali zahvaliti njihovim srečnim zvezdam, da je v prejšnjih stoletjih obstajala institucija suženjstva; če ne, bi ti ameriški črnci ne obstajali; njihovi predniki bi bili ubiti s strani njihovih črnih sovražnikov, namesto da so jih prodali v suženjstvo.’’ Neverjetno ambiciozni Ravenholt je svoj proračun iz leta 1968, ko je razpolagal s 36 milijoni dolarjev, do leta 1972 dvignil na 120 milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen človeški eliminaciji. Podporo pri uveljavljanju te politike je dobil leta 1968, ko je Robert McNamara, zagreti privrženec kontrole populacije, odstopil z mesta ameriškega ministra za obrambo in zasedel mesto predsednika Svetovne banke (World Bank). S te pozicije je diktiral novo politiko, kjer je posojila ’’tretjemu svetu’’ dodeljeval glede na to, kako so njihove vlade sprejele kontrolo populacije z letnimi kvotami sterilizacij, ki jih je določila Svetovna banka. Leta 1970 je bila vzpostavljena Komisija za rast populacije in ameriško prihodnost (Commision on Population Grovth and American Future) na čelu z John D. Rockefellerjem III. On je z zaskrbljenostjo navajal grožnje rasti prebivalstva v ZDA in pozval k številnim ukrepom za nadzor prebivalstva, da bi preprečil domnevno grožnjo odvisnosti od blaginje, kriminalne ali druge finančno obremenjujoče populacije, ki se množijo mimo nadzora. Predvidljivo poročilo je ustvarilo številne časopisne naslove in članke, ki so utrjevali privolitev glede nadzora prebivalstva. John D. Rockefeller III. in Lyndon B. Johnson (1968) Nixon je kontrolo populacije izkoristil kot orožje v Hladni vojni. Zadolžil je Henry Kissingerja kot svetovalca nacionalno varnost in državnega sekretarja, da izpelje skrito študijo glede vloge kontrole populacije v boju proti svetovnemu komunizmu. Heinz Alfred Kissinger, rojen v tradicionalni družini nemških Židov je danes že prepoznan kot eden najbolj zlobnih posameznikov, ki živi in je kdaj koli živel. Kljub temu je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir, ob čemer sta dva člana komisije v znak protesta odstopila. Da gre pri podeljevanju Nobelovih nagrad za farso, nam je potrdil sam Kissinger, ki so ga 3 leta kasneje citirali v knjigi The Final Days, ko je dejal: ’’Starejši so neuporabni jedci.’’ Kissinger je zbral strokovnjake Nacionalnega varnostnega sveta (NSC), Cie, Državnega urada, USAID in ostalih služb, da preučijo vprašanje. Rezultat je bil izdan 10. decembra 1974 v obliki zaupnega dokumenta NSC z naslovom ’’Posledice svetovne rasti prebivalstva za varnost ZDA in čezmorske interese’’ (Implications of Worldwide Population Growth for U.S. Security and Overseas Interests). Dokument znan kot NSSM 200 ali kot ”Kissingerjevo Poročilo” je vseboval vključeno dogmo Thomasa Malthusa, kot strateško doktrino ZDA. Poročilo je postalo javno leta 1989 in v njem so novorojene mase predstavljene kot verjetni sovražniki ZDA, prej potencialna ovira za eksploatacijo svetovnega bogastva, kot pa kupci, delavci in poslovni partnerji, ki sodelujejo z ZDA v velikem timskem trudu rasti in napredka svetovne ekonomije. Dopis je utemeljil prizadevanja za nadzor prebivalstva globalnega obsega, vendar pa, da ta niso sledljiva nazaj k njihovim bogatim podpornikom. Kissinger je v dokumentu zapisal: ’’Depopulacija je najvišja prioriteta zunanje politike glede tretjega sveta, ker bo ekonomija ZDA zahtevala veliko povečanje količin mineralov iz tujine, še posebno iz manj razvitih dežel.’’ Uradno je NSSM 200 sprejela Fordova administracija 26. novembra 1975, leta 1976 pa je bil izdan dopis NSC, ki je pozval ZDA, da uporabijo nadzor nad preskrbo s hrano za uvedbo nadzora nad prebivalstvom v svetovnem merilu. Brez kančka utemeljitve, vendar pa z brezhibno organiziranostjo, izdatnim financiranjem, agresivnim vodstvom in podporo falang uveljavljenega uglednega mnenja, je bilo gibanje nadzora nad prebivalstvom zdaj indoktrinirano in zapisano kot zastopanje strateškega interesa vodilne svetovne velesile. Sedaj je bilo vse pripravljeno za uničevanje človeških življenj v svetovnem merilu…

Svet se nahaja v kaosu zaradi ’’pandemije COVID-19’’ in ko poleg te grožnje opazujemo še vse, kar počne človeštvo na tem planetu, vse večkrat lahko pademo v prepričanje: ’’To tako ne gre več naprej. Preveč nas je na svetu!’’ Ampak, preden se s tem strinjate, ste se kdaj vprašali, od kod izvira to prepričanje, ta ideja? Družbeni programerji se zavedajo, da obstaja osnovni princip manipuliranja ljudi, ki pripelje do želenega izida. Namreč, če bi ljudi silili v nekaj kar ni humanega, bi se temu uprli. Če pa jih prepričaš, da je ta nehumana stvar dobra, pa bodo sami podpirali idejo in njeno izvajanje. V filmu Matrix (1999) lahko zasledimo prizor, kjer Agent Smith pravi: ’’Vi ljudje…se premaknete v območje in … množite dokler ne porabite vsak naravni vir in edini način na kateri lahko preživite je, da se razširite na naslednje območje. Obstaja še en organizem… ki sledi enak vzorec…virus.’’ Predvidljivo programiranje preko filmov in medijev ni nič novega, vendar pa koliko ljudi je že zasledilo zapis, ki pravi: ’’Človeštvo je virus, COVID-19 je zdravilo’’. Ta ideja napeljuje v prepričanje, da je prenaseljenost planeta izvor epidemije COVID-19 in mnogi se s tem že strinjajo. Zakaj? Pojdimo lepo po vrsti! Velike zahodne ’’filantropske’’ organizacije imajo ogromno moč, a se domnevno nobena izmed njih ne more kosati s fundacijo Bill&Melinda Gates. V principu je tako, da ko se svetovne denarne moči odločijo za ‘družbeno prenovo’ znotraj držav kjer operirajo, ustanovijo ”dobrodelne fundacije oz. sklade”, kateri so oproščeni davkov. Ti dobrodelni skladi v večjem delu sploh niso dobrodelno usmerjeni, ampak promovirajo različne radikalne politične in družbene načrte, katere preko medijev in ostale propagande postavijo sami. In prav zaradi tega sta Bill in Melinda Gates odprla svoj lasten sklad in ga poimenovala Bill&Melinda Gates. Tukaj ne gre za noben humanitarni trud, ki ga običajno spremlja ponižnost in anonimnost. Tukaj gre za propagando z namenom, da bi se ljudje zavedali, kdo je vskočil in ’’rešil svet’’. Seveda pa je res tudi, da bi lahko nekdo rešil svet, mora obstajati grožnja svetovnih razsežnosti! Z ”pandemijo COVID-19” je Bill Gates dobil svetovnega nasprotnika, ki bi si ga lahko samo želel. Videti je, kot da bi se Bill Gates na to vlogo pripravljal vso svoje življenje in sedaj je končno napočil njegov čas. Ampak, kdo v resnici je Bill Gates? No, da bi razumeli katerokoli osebo moramo spoznati okolje v katerem je rasla in kateri so bili glavni dejavniki v njeni primarni vzgoji oz. kaj ji je bilo ’’položeno v zibelko’’. Torej, da bi spoznali osebo kot je Bill Gates oz. Williama Henry Gatesa III., seveda mimo ’’ameriške pravljice’’ o geniju, ki je zgradil svoj bajeslovni imperij iz hišne garaže, moramo razumeti od kod prihaja in kakšno je njegovo temeljno prepričanje. Gatesov ded J.W. Maxwell je bil predsednik National City Bank v Seattlu in direktor podružnice Federal Reserve Bank iz San Francisca. Njegova hči, Mary Maxwell, poslovna ženska in med drugim tudi soustanoviteljica Microsofta, se je poročila z Williamom H. Gatesom, korporacijskim odvetnikom. To, da se je Bill Gates rodil z ’’zlato žlico’ je morda nekomu že znano, vendar pa je manj znano to, da je bil njegov oče nekdanji vodja evgenične skupine Načrtovano starševstvo. V intervju za PBS leta 2003 je Bill Gates priznal, da je bila vpletenost njegove družine v ’’reproduktivna vprašanja’’ skozi leta obsežna. Pri tem se je skliceval na prepričanje Thomasa Malthausa, ki je verjel, da je prebivalstvo sveta potrebno nadzirati s pomočjo reproduktivnih omejitev. Thomas Malthus (1766-1834) je leta 1798 v svojem delu Essay on the Principle of Population, predstavil psevdoznanstveno osnovo ideje, da človeška reprodukcija vedno preseže dosegljive vire. To pesimistično in netočno prepričanje, ter hkratno zanikanje človeške iznajdljivosti pri razvoju novih virov, je Malthus zagovarjal z represivno politiko, ki je pripeljala do stradanja milijonov ljudi v Indiji in na Irskem. Med tem ko Malthus trdi, da človeška rast populacije neizogibno vodi do lakote in revščine, pa se s tem ne strinjajo zgodovinski dokazi. Ti kažejo, da se svetovni življenjski standardi dvigujejo z rastjo populacije. Kljub temu je gibanje obstalo in celo pridobilo na moči med intelektualci in političnimi voditelji 20. in 21. stoletja. Naslednji korak gibanja je prišel s pojavom evgenike, teorije, da vse rase niso enake in da ’’slabe’’ rase morajo izumreti, da naredijo prostor za tiste ’’dobre’’. ’’Slabe’’ rase na splošno sovpadajo s tistimi, ki so revnejši in temnejše polti, kot svetlopolti zagovorniki evgenike. Med zgornje zagovornike je sodila tudi Margaret Sanger, ustanoviteljica Načrtovanega starševstva (Planned Parenthood), ki je bila čaščena govornica shodov Ku Klux Klana in ena izmed arhitektov zloglasnega projekta ’’Negro Project’’ iz leta 1939. Cilj tega projekta je bil infiltrirati se v temnopolte skupnosti s podkupovanjem temnopoltih pridigarjev in predstaviti kontrolo rojstev kot zdravstveno možnost za temnopolte ženske. Zaradi odprtega izražanja rasističnega prepričanja je gibanje občudoval tudi nacistični režim.   Seveda pa je nacistični režim dal gibanju slabo ime, zato je teorija populacije šla v podzemlje, se preoblekla in se ponovno pojavila v 50-ih letih z odobritvijo ameriških političnih in akademskih ustanov. Gibanje se je pojavilo z novim imenom ’’populacijska eksplozija’’, ki se je vrnilo k delu Malthusa, vendar je še vedno ciljalo na temnejše populacije sveta v razvoju. Najbolj pogubno manifestacijo, doktrino kontrole populacije, je zagovarjal ekolog Paul Ehrlich, katerega uspešnica z naslovom The Population Bomb (1968) je postala Sveto pismo antihumanizma. Ti so trdili, da bo svet ostal brez skorajda vsega, vključno s hrano, naravnimi viri in posledično prostorom za gibanje. Ta ’’populacijska bomba’’ je vodila gibanje skozi 60-ta vse do 90-tih in kot bomo še videli, vse do danes. Zagovorniki prenaseljenosti pravijo, da je človeštvo potrebovalo 200.000 let, da je doseglo 1 milijardo in samo 200 let, da je doseglo 7 milijard. Vsako leto planetu dodamo 80 milijonov prebivalcev. Vse to je res, vendar pa nam ob tem ne povedo, da če se populacija povečuje za 80 milijonov na leto, to pomeni, da se rast populacije v resnici upočasnjuje. Če temu ne bi bilo tako, bi se letna rast povečevala. V letu 1973 je bila populacija sveta okoli 3.9 milijarde. Danes je 7.7 milijarde in tako je 80 milijonov dosti manjše razmerje od 7.7 milijarde kot je bilo 70 milijonov od 3.9 milijarde. V letu 1970 je bil svetovna rast 2.1% na leto, sedaj pa je 1.1%. Z drugimi besedami, razmerje rasti se upočasnjuje in če se bo nadaljeval trenutni trend, se bo ob koncu stoletja populacija uravnovesila in kasneje celo nazadovala. Ob tem človeštvo vsako leto zavrže neverjetnih 1.3 milijarde ton hrane. S to hrano bi lahko vsako leto nahranili 3 milijarde ljudi, kar je 4-krat več, kot je vseh lačnih na svetu. Zato je presenetljivo dejstvo, da kar tretjina hrane ne konča na naših krožnikih. To pomeni neverjetnih 1,3 milijarde ton hrane! S to količino hrane bi lahko vsako leto nahranili tri milijarde ljudi. To je skoraj 4-krat več, kot je vseh lačnih ljudi na svetu! Ta resnica je seveda namerno spregledana! Zakaj? Če pogledamo poročanja o največjih problemih človeštva, ki jih lahko zasledimo v medijih, so poleg epidemije COVID-19, tukaj še klimatske spremembe, onesnaženje okolja, plastifikacija oceanov in prenaseljenost planeta. Zadnji problem mediji in različne organizacije vse bolj pripisujejo kot vzrok vsem ostalim problemom, kar kaže tudi film Michaela Moora z naslovom Planet of the Humans (2019), ki napade področje obnovljive energije in namesto tega podpre kontrolo populacije. Podoben primer je tudi z dobrodelno ustanovo Population Matters (predhodno imenovana Optimum Population Trust), ki jo vodi slavni David Attenborough, kjer menijo, da je rast populacije kot glavni dejavnik degradacije okolja, izgube biotske raznovrstnosti, izčrpavanja virov in podnebnih sprememb. Če imate le malo zdrave pameti in voljo za raziskovanje, lahko hitro ugotovite, da gre za globalno prevaro. Namreč, svetovna gostota prebivalstva in ogljični odtisi na prebivalca kažejo, da nista vzročno povezana. Kanada, Avstralija in Grenlandija, ki so med najredkeje naseljenimi državami imajo zelo velik ogljični odtis na prebivalca. Kupljena znanost seveda ne postavlja v ospredje podatek, da je ogljični odtis posledica obnašanja velikih industrij, še posebno industrije fosilnih goriv, avtomobilske industrije, proizvodnih tovarn, letalskih prevoznikov, ladijsko prevozništvo, ogromne mesne in mlečne industrije in seveda podkupljenih politikov, ki sprejemajo zakone v njihovo korist. Od leta 1988 je 70% toplogrednih plinov izpustilo v ozračje samo 100 multinacionalnih korporacij. Če bi 750 milijonov siromašnih prebivalcev na Kitajskem, v Indiji in Afriki prenehalo obstajati, ob nadaljevanju delovanja ExxonMobile, BP, Toyote in Volkswagna, bi bil učinek minimalen. Z propagando o človeško povzročenih klimatskih spremembah (učinek tople grede) je na globalnem nivoju začel Al Gore. On je s finančno podporo globalistov, lastnikov industrije, sprožil val zaskrbljenosti in iskanja rešitve za bližajočo se katastrofo. Večina ljudi tega še ni spregledala in ugotovila, da je bila poleg ostalih, ena od namenov Al Gora, da vzpodbudi gibanje ’’zelenih teroristov’’, ki bodo za zaščito okolja pripravljeni narediti vse. To je danes nova vojska, ki se novači na različne načine in eden je vsekakor tudi študija World Scientists Warning of a Climate Emergency, ki promovira svetovno kontrolo populacije kot eno od rešitev za ’’klimatsko nujnost’’. Študija je bila objavljena v časopisu Bio Science. In odprto poziva k zmanjšanju svetovne populacije. Podpisalo jo je že 11.258 ’’znanstvenikov’’ iz 153 različnih držav. Namen tega je prepričati javnost, da je za prepotrebno globalno depopulacijo sprejeti ’’znanstveni konsenz’’. Omenjena študija v bistvu predstavlja načrt, kam želi globalna elita peljati človeštvo v naslednjih letih. Ta načrt ne more biti speljan brez, da nas prepričajo v to, da je planet pred neizogibno katastrofo. V študiji nam avtorji povedo, da se ’’planet Zemlja sooča s klimatsko nujnostjo’’ in da imajo znanstveniki ’’moralno obligacijo, da jasno opozorijo glede kakršne koli katastrofalne grožnje’’ in da nam ’’povedo tako kot je’’. Pa vendar dejstva tukaj niso v ospredju in za vernike tega gibanja je najhitrejša rešitev za krizo, radikalno zmanjšanje populacije planeta. Glede na njih ima vsak od nas ’’ogljični odtis’’ in z rastjo populacije se stvari samo še slabšajo. Logično podaljšanje tega razmišljanja je, da vsakdo, ki lahko najde način za občutno zmanjšanje globalne populacije, dobesedno ’’reši planet’’. Pod propagando reševanja planeta je dobilo gibanje, ki ga lahko imenujemo antihumanizem, veliko zagona. Njegov ustanovni prerok je Thomas Malthus, na katerega se je skliceval Bill Gates pri utemeljevanju svoje ideologije. Danes sam pravi, da ima drugačno mnenje, vendar pa temu nasprotuje njegov odgovor na vprašanje o spopadanju z rastjo svetovnega prebivalstva in izzivom siromaštva. Na to temo je dejal: ’’Problem je ta, da populacija raste najhitreje tam, kjer se ljudje z njo ne zmorejo spopasti z njo. Torej, na najbolj siromašnih območjih bomo do leta 2050 imeli trikratno populacijo. In mi moramo zagotoviti, da pomagamo z orodji sedaj tako, da oni ne bodo imeli kasneje nemogočo situacijo.’’ Glede na ’’projekt’’ v Indiji in drugod po svetu, ki smo ga predstavili v Luč na koncu tunela:’’Bill Gates: Norec ali genij?’’ (1. del), nam je jasno katera so ta ’’orodja’’ in tudi to, da je Bill Gates uporabil svojo osupljivo bogastvo z namenom, da kupi kontrolo pod krinko dobrodelnosti. Z denarjem je dosegel kontrolo nad možnostjo implementacije ideologije kontrole rasti in nadzora prebivalstva. To je obsesija Bill Gatesa in globalne elite že dolgo časa, vendar pa so danes njihova ’’orodja’’ subtilnejša in največkrat v preobleki dobrodelnosti oz. reševanja katastrof. To kar bodo ljudje morali kmalu dojeti je to, da v svetu že dolgo časa teče en sam ideološki tok, ki napaja navidezno različno kolekcijo sodobnih političnih in znanstvenih gibanj, od militarizma, imperializma, rasizma, ksenofobije in radikalnega okoljevarstva, socializma, nacizma in totalitarnega komunizma. To je ideologija antihumanizma; prepričanje, da je človeška rasa horda škodljivcev, katerih neomejene težnje in apetiti ogrožajo naravni red, in da so tiranski ukrepi potrebni za omejevanje človeštva. Človeštvo ima nasprotnika! To je globalna ’’elita’’, ki ima večino ljudi samo za ’’nepomembne jedce’’ in ’’človeški plevel’’, ki ga je potrebno izločiti. Sprejeli to ali ne, to je  DNK Billa Gatesa, tista sila, ki ga motivira, da posveča vso svoje življenje za načrtovanje shem, ki bi pripeljale do popolne kontrole in nadzora človeškega prebivalstva. Predstavljajte si, da lahko najavite svoj namen ubiti 900 milijonov ljudi. Predstavljajte si načrt, ki je tako zvit, da ljudje postanejo sostorilci pri lastnih umorih. Za uresničitev tega načrta imate na voljo…

Prebivalci sveta se začenjamo spopadati z verjetno največjo krizo s katero se bomo soočili za časa naših življenj. Politiki, bankirji, mediji, strokovna javnost in vsi vmes so prepričani, da prihaja velika gospodarska kriza, kot posledica zaustavitve gospodarstva, zaradi epidemije COVID-19. Kot v vsaki krizi se tudi tukaj pričakuje, da bo ogromno ljudi ostalo brez služb, prišlo bo do pomanjkanja dobrin, povečala se bo uporaba alkohola in drog, število samomorov se bo povzpelo v nebo. No, vse to se že dogaja! V resnost trenutne situacije okoli epidemije COVID-19 nas danes prepričujejo svetovni voditelji in politiki, zdravstveni strokovnjaki in uradni mediji, ki pravijo, da smo v vojni s COVID-19, s smrtonosno epidemijo, zaradi katere se mora ustaviti ves svet. Zaradi te epidemije se ljudje ne smejo več družiti, hoditi v službe, šole, poleg tega pa morajo obvezno nositi maske. Stanje je izjemno resno, saj je zaradi COVID-19 po vsem svetu umrlo že 1.52 milijona ljudi! Edina rešitev za katero se z vsemi napori in požrtvovalnostjo borijo vlade sveta in različne inštitucije je v cepivu. To bo rešilo človeštvo najhujše nevarnosti s katero se je človeštvo soočilo v svoji zgodovini! To je uradna in skrajšana verzija, v katero verjame večina ljudi. Ti še verjamejo v uradno verzijo in vsak dan bolj luknjičavo verzijo o epidemiji COVID-19. Ti še vedno zaupajo svojim vladam, ki imajo največji vpliv na zavest svojih državljanov, saj z izbiro informacij, katere nato širijo preko novic in izobraževalnega sistema, neposredno vplivajo na življenjske odločitve ljudi. Na drugi strani pa manjše število ljudi že verjame, da so prav vlade držav tiste, ki predstavljajo največji politični problem s katerim se sooča človeška skupnost, ki je ves čas izpostavljena riziku negotovosti in trpljenju, zaradi zavajanja in posledic napačnih odločitev svojih voditeljev. Ti voditelji, zaradi napačnih odločitev niti ne čutijo nobenih posledic in se ne počutijo odgovorne za svoja dejanja, ampak z nadaljnjimi, večinoma prav nerazumskimi ukrepi, še bolj omejujejo svobodo svojih državljanov in povzročajo trpljenje ljudi, tudi njihovo smrt. To je vse bolj očitno in nihče ne more zanikati, da smo na poti, ki vodi v še večje trpljenje, vseprisoten nadzor in kontrolo. Torej, čas je, da si postavimo in odgovorimo na bistveno vprašanje: ’’Ali je epidemija posledica spleta okoliščin ali pa je vodena namerno?’’ Zakaj je to bistveno vprašanje? Zato, ker nam bo odgovorilo na besede voditeljev, ki govorijo o luči na koncu tunela, ob tem pa tukaj ni povsem jasno, ali prispodoba predstavlja svetlobo rešitve, ali svetlobo lovilca komarjev. Začnimo našo zgodbo z danes najbolj izpostavljeno avtoriteto glede reševanja epidemije COVID-19, filantropom Bill Gatesom, ki je bil prvi od ultra bogatih, ki so se odločili, da bodo podprli boj sveta s to boleznijo. On ni strokovnjak na področju javnega zdravstva, ne zdravnik, epidemiolog ali raziskovalec nalezljivih bolezni, pa vendar je preko teh področij postal centralen lik, ki ima vpliv na življenja milijarde ljudi s tem, ko njegovi diktati usmerjajo dejanja, ki so zahtevana, da nas vrnejo nazaj v ’’normalno življenje’’. Torej, na splošno je Bill Gates znan kot genij, ki je skupaj s prijateljem Paul Allenom iz domače garaže zgradil imperij z imenom Microsoft, največje svetovno podjetje za programsko opremo osebnih računalnikov. V poznih 90-ih so se začele pojavljati kritike zaradi njegove poslovne taktike, ki je bila označena za proti konkurenčno. Od takrat je postopoma zapustil vodenje Microsofta. Kasneje je dejal, da tega ne bi storil če, ne bi bilo tožb Microsofta. To je pripeljalo do tožbe države, ki je obtožila Microsoft in Gatesa, da vodita monopol na trgu osebnih računalnikov. Microsoft in Gates sta morala dopustiti večjo konkurenčnost in Gates je kasneje izjavil, da če ne bi bilo te tožbe, podjetje Apple ne bi niti obstajalo. Takrat naj bi prišel tudi ’’notranji klic’’, ki ga je usmeril na pot dobrodelnosti na področju klimatskih sprememb, svetovnega zdravja, razvoja in izobraževanja. Danes je javnosti znan kot najbolj radodaren vizionar, ki svoje bogastvo uporablja za pomoč človeštvu. Z ženo Melindo sta leta 2000 ustanovila sklad, kjer so zapisali: ’’Naši prvi projekti, omogočiti internet v javnih knjižnicah, so izšli iz izkušnje z Microsoftom. Ampak v 90-ih sta Bill in Melinda izvedela za milijone otrok, ki potrebujejo enostavne zdravstvene posege. Z razširjenim pogledom, smo poiskali in podprli skupine, ki so po svetu reševale življenja.’’ Sklad je bi ustanovljen z namenom, da bi siromašnim otrokom nudili osnovno zdravstveno oskrbo in to se sliši zares hvale vredno. Tako je bil sklad Bill&Melinda Gates pobudnik za ustanovitev globalnega partnerstva med privatnim in javnim sektorjem pod imenom GAVI (Global Alliance for Vaccines and Immunization). Pod tem okriljem so se zbrali WHO, UNICEF, Svetovna banka, industrija cepiv, raziskovalne in tehnične službe, civilna družba in ostali filanatropi. Njihov specifični cilji so vključevali ustvarjanje zdravega trga za cepiva in druge izdelke za imunizacijo. Gatesov sklad je priskrbel ustanovnih 750 milijonov dolarjev sredstev, kar je pripeljalo do 4.1 milijarde dolarjev zavezanosti celotne skupine. Na strani GAVI lahko preberemo: ’’Kot del svoje misije reševanja življenj, zmanjšanja revščine in zaščite sveta pred grožnjo epidemij, je GAVI pomagal cepiti več kot 822 milijonov otrok v svetovno najrevnejših deželah. S tem je preprečil več kot 14 milijonov bodočih smrti.’’ Gates je leta 2012 priskrbel tudi denar za sklad The Global Fund za namen boja proti aidsu, tuberkoloze in malariji. Ko so se je zbral javni in privatni sektor, z vladami, zdravstvenimi organizacijami in 13 največjimi proizvajalci cepiv, je sklad Bill&Melinda Gates prispeval 363 milijonov podpore. Ko se je leta 2015 ustanovil Global Financing Facility za ženske, otroke in adolescente, da bi usmerjal milijarde dolarjev v javne in zasebne službe v namen financiranje razvoja podpornih programov, je sklad kot ustanovni član prispeval 275 milijonov dolarjev. Ko se je ustanovil CEPI, koalicija za pripravljenost izogibanja epidemij na Ekonomskem Forumu v Davosu leta 2017, za razvoj cepiv proti pojavljajočih se nalezljivih bolezni, je Gates prispeval inicialnih 100 milijonov dolarjev. Po vsem predstavljenemu, bi bilo Bill Gatesa težko obtožiti kakršnegakoli zlonamernega delovanja, vendar pa ga nekateri obtožujejo, da sodeluje ali celo vodi situacijo glede pandemije COVID-19. Kot vemo je pri raziskovanju kakršnega koli zločina najbolj pomemben motiv. In kakšen motiv bi lahko imel Bill Gates z režiranjem pandemije? Če se odmaknemo od osnovnega človeškega sočutja, etike in morale, ki v poslovnem svetu prej predstavljajo oviro kot prednost, potem lahko posumimo na dobiček. Sla po denarju v korporacijskem svetu ne pozna milosti in tukaj je trg cepiv vreden 35 milijard dolarjev letno, do leta 2027 naj bi ta številka narasla na 62.2 milijard dolarjev, v 2028 pa bo vreden že 100 milijard dolarjev. V 85% ga oblikujejo britanski GlaxoSmithKline (GSK), francoski Sanofi in ameriška Merck in Pfizer. Poleg tega, če se spomnimo tožbe Microsofta, ki je predčasno ’upokojila’ Billa Gatesa, pa tukaj te nevarnosti ni. Namreč, morda se spomnite afere družine Sackler, ki je lastnica ameriškega farmacevtskega giganta Purdue. Ta je proizvajal zdravilo OxyContin, verjetno najhujše zdravilo, ki je bilo kdajkoli dostopno javnosti. Predpisano zdravilo je povzročalo tako močno odvisnost, da ko to ni bilo več dostopno preko recepta, so prešli na uporabo heroina. Vsega tega so se pri podjetju seveda zavedali, vendar pa je 11 milijard dolarjev, ki so jih zaslužili na zdravilu pretehtalo. Ko je za to izvedela javnost so se začele tožbe, v katerih so morali na koncu plačati 12 milijard dolarjev odškodnin. Tukaj pridemo do bistvene razlike med zdravili na recept in cepivi. Problem pri zdravilih na recept je za vlagatelje ta, da so izdelovalci in zdravniki, lahko podvrženi tožbam zaradi njihovih škodljivih učinkov. Pri cepivih tega ni! Pri nas zdravniki ne priznavajo poškodb kot posledico cepljenja, v ZDA pa za to obstaja Nacionalni program za kompenzacijo poškodb zaradi cepiv (VICP), ki je bil ustanovljen leta 1986 in deluje kot razsodišče za tiste, ki trdijo, da so utrpeli poškodbe zaradi cepljenja. Program, ustanovljen s strani kongresa je financiran s 75 centov na vsak dolar prodanih cepiv za otroke. Od začetka delovanja pa do danes je razdelil že preko 4 milijard dolarjev odškodnin, vendar pri tem poudarjajo, da tukaj ne gre za krivdni program, ampak je zasnovan z namenom, da opogumlja izdelovalce cepiv k nadaljnjemu izdelovanju. V današnjem svetu je zelo pomembno, če ne najpomembneje, kakšno podobo predstavljaš svetu. Sklad Bill&Melinda Gates svojo javno podobo vzdržuje z več deset milijonov dolarjev, ki jih vsako leto nameni za obveščanje javnosti o njihovih projektih. Tukaj se je dobro zavedati to, da kdor plača glasbenika, tudi izbira melodijo! Gates tako ’’podpira’’ britanski časnik Guardian (9 milijonov), ameriški radio NPR (National Public Radio; več kot 4.5 milijonov), Our World in Data (napredek pri iskanju rešitev za epidemijo Covid-19), NBC Universal (več kot 3 milijone), francoski Le Monde (več kot 4 milijone), Al-Jazeera (več kot 1 milijon) in BBC Media Action (49 milijonov). Ta ’’trud’’ je del tega, kar pri skladu imenujejo ’’zagovorništvo in politika’’. V zadnjem desetletju je sklad v ta program namenil 1 milijardo dolarjev, sedaj pa temu letno nameni že 3 milijarde dolarjev. Večina denarja gre za analize in politična vprašanja o tem, kako na najboljši način financirati cepiva za revne dežele. Drugi del enačbe pa so odnosi z javnostjo, kjer se poskuša vplivati na odločevalce in vodenje javnega mnenja. Končni cilj naj bi bil spodbuditi financiranje in osredotočenost vlad, podjetij in drugih skladov za boj proti boleznim in revščini. Če se izognemo medijski propagandi in pogledamo delovanje Bill&Melinda sklada striktno s poslovnega vidika, pa vidimo povsem drugo sliko. To nas ne bi smelo presenetiti, saj Bill Gates do svojih milijard ni prišel zaradi pomoči drugim. To, kar ljudje ne vedo je to, da je ustanovitev skladov za milijarderje kot je Bill Gates zelo dobra poteza saj lahko, ti svoj denar poklanjajo ostalim organizacijam, ki so prav tako v lasti milijarderjev. Le kako bi ljudje to vedeli, ko pa nimajo toliko denarja, da bi lahko ustanovili navidezna podjetja oz. organizacije v drugih državah, da bi tako ‘oprali’ svoje dobičke. Večina ne ve ničesar o zapletenem načrtu izogibanja davkov kot sta ‘Double Irish’ in ‘Dutch Sandwich’ katera uporabljajo davčni pravniki in svetovalci milijarderjev. Gates se je tako kot drugi milijarderji dobro zavedal, da ko imaš neprofitno organizacijo, ljudje podzavestno sprejmejo, da gre za nekaj, kar je dobrodelnega in podpornega za vse ljudi, hkrati pa so regulacije za neprofitne organizacije zelo drugačne kot za podjetja v običajnem poslovnem svetu. Bogataši lahko na ta način zadržijo več svojega denarja, ko ga premeščajo iz osebnih računov na račune svojih neprofitnih organizacij. Sklad Bill&Melinda Gates je podarjal dobrodelna sredstva podjetjem katerih delnice in obveznice posedujejo: Merck, Novartis, GlaxoSmithKline, Vodafone, Sanofi, Ericsson, LG, Medtronic, Teva in številnim drugim. Sklad je omejen z bistveno manj regulacijami, kar je pomembno, če želiš vlagati v svet medicine. Gates je ob ustanovitvi sklada vedel, kje bi lahko zaslužil več kot na področju tehnologije, hkrati pa ne bi bil ranljiv za morebitne tožbe. Odgovor je bil jasen, v industriji cepiv, ki ima izmed vseh industrij največjo donosnost. To je danes verjetno tudi eden glavnih motivov zakaj Bill Gates, s svojim premoženjem vrednim 104 milijarde dolarjev in večina ostalih ultra bogatih, zjutraj vstanejo iz postelje. Moč medijev je ogromna, zato le malokdo zmore videti preko medijske podobe sklada Bill&Melinda Gates in njihovega prakticiranja ’’medicinskih raziskav’’ in ’’humanitarnosti’’. A danes že vemo, da je sklad Bill&Melinda Gates Foundation v Indiji ustanovil dve podjetji, ki sta igrali ključno vlogo v programu cepljenja leta 2009, ko je več šol za plemenske otroke v predelu Telangana (Khammam), postalo prostor za študije raka materničnega vratu. V namen raziskave so cepili na tisoče deklic v starosti med 9 in 15 let. Deklice so prejele humani papiloma virus (HPV) v treh krogih cepljenja. Cepivo, ki so ga uporabili je bil Gardasil, ki ga izdelujejo pri Mercku. Z njim so cepili okoli 16.000 deklet v okrožju, veliko od njih je bilo nastanjenih v dijaških domovih. Nekaj mesecev kasneje so dekleta začela zbolevati in do leta 2010 jih je 5 umrlo. Iz Vadodara, Gujarat, kjer so prav tako cepili okoli 14.000 otrok a z drugo znamko HPV cepiva (Cervarix; GSK) so poročali o dveh smrti, veliko deklet pa je bilo hospitaliziranih. Preiskovalna komisija je odkrila, da so pristanke na sodelovanje v študiji v veliko primerih podpisali upravniki dijaških domov, kar je bila…