Ljudje razvitih držav si dolgo niso želeli priznati kakšna je resnična cena njihovega brezumnega razvoja in potrošništva. Večji del prebivalstva zahodnih držav je dolgo časa živelo brezskrbno v zadovoljevanju lastnega apetita in hlastanju po več in več. Vse to so in še omogočajo korporacije, katerih bogatenje sloni na monopolu nad poceni surovinami nerazvitih držav. Te iste korporacije so preko dobrodelnih ustanov ustvarile podobo, katere namen je bil potolažiti vest brezumnega potrošniškega sveta. Tako danes v svetu neprekinjeno delujejo mednarodne dobrodelne organizacije, ki imajo v svetu politično moč in ugled, hkrati pa predstavljajo ”vzgled” dobrodelnosti. A resnica je vse kaj drugega. Resnica je ta, da je skorajda vse, kar je na tem svetu institucionaliziranega, samo krinka za prikrivanje najbolj grozljivih programov, ki se izvajajo na tem planetu.
Naše raziskovanje se je končalo pri uveljavitvi evgenične doktrine nadzora prebivalstva v zunanjo politiko ZDA in kako so vse od takrat milijarde dolarjev ameriških davkoplačevalcev, tekle za namen nadzora prebivalstva v tujini. Del je bil porabljen preko programov USAID, večina pa je bila ’’oprana’’ skozi različne mednarodne agencije. Vsi ti programi so imeli skupne značilnosti.
Najprej je jasno to, da so vsi programi za nadzor prebivalstva diktatorski in da tečejo od vrha navzdol. USAID in njihovi upravičenci so si pri tem, s trditvijo, da ženskam iz tretjega sveta zagotavljajo ’’izbiro glede poroda’’, zagotavljali javno podporo. A v tem ni bilo nobene resnice. Ideja, da imajo ‘’ženske pravico do izbire’’, bi morala vključevati tudi možnost imeti otroka, kar pa je nadzor prebivalstva ženskam zanikal. Namesto, da bi ponudila možnost ’’izbire’’ posameznikom je bil namen programov, da celotnim populacijam odstranijo zmožnost razmnoževanja. To so počele državne vlade, ki so bile pod pritiskom USAID in Svetovne banke, ki so vsiljevale kvote sterilizacij in ostale prijeme državnih služb nad svojimi ljudmi. Tisti vladini uslužbenci, ki so dosegli ali celo presegli kvote so bili izdatno nagrajeni. Tisti, ki jih niso so bili disciplinirani.
Drugič, programi so bili nepošteni. Običajna praksa javnih uslužbencev, zaposlenih v programih za nadzor prebivalstva, lažejo za namen doseganje kvot glede operacij. Vladno osebje za nadzor prebivalstva je kmetom pogosto pove, da so postopki sterilizacije reverzibilni, kar pa ni res. Tretjič, programi so prisilni saj ponujajo ’’spodbude’’ in/ali ’’odvračilne dejavnike’’, ki prisilijo osebo, da sprejme njihovo ’’pomoč’’. Med temi so, da jim zavrnejo pomoč v hrani in denarno pomoč, osebno nadlegovanje, odpustitev, uničenje domov, zavrnitev šolanja in javnih stanovanj. Četrtič, programi so zdravstveno neodgovorni in malomarni. Običajna praksa je, da programi uporabljajo okvarjeno, nedokazano, nevarno, eksperimentalno ali neodobreno opremo, ki je v razvitih deželah prepovedana. Poleg tega zaposlujejo veliko število neustrezno usposobljenega osebja za izvajanje življenjsko nevarnih operacij ali za vzdrževanje medicinske opreme v domnevno sterilnem stanju. Posledično so bili pobiti milijoni ljudi, ki so bili povrženi izvajalcem, ki so izvajali takšne neodgovorne operacije. To še posebej velja za Afriko, kjer je nepravilna ponovna uporaba podkožnih igel brez sterilizacije v ambulantah za nadzor prebivalstva prispevala, ki hitremu širjenju nalezljivih bolezni, vključno z aidsom.
Petič, programi so okrutni, brezčutni in kršijo človeško dostojanstvo in človekove pravice. Pogosta praksa je sterilizacija žensk brez njihove privolitve ali soglasja, ko so te oslabljene po porodu. To je enako posilstvu, ki ga organizira vlada. Značilni so tudi prisilni splavi in vse to je bilo dokumentirano v Avstraliji, Bangladešu, Kitajski, Gvatemali, Haitiju, Hondurasu, Indiji, Indoneziji, Keniji, Kosovu, Južni Ameriki, Šrilanki, Tajski, Tibetu, ZDA, Venezueli in Vietnamu. Šestič, programi so rasistični. Tako kot svetovni program nadzora prebivalstva predstavlja poskus ’’belih’’ vlad, ZDA in bivših imperialnih moči Evrope, da iztrebljajo ne-belo populacijo v ”Tretjem svetu”, tako tudi znotraj nacij, lokalne vladajoče skupine uporabljajo programe nadzora prebivalstva za poskus eliminiranja ljudi, ki jih prezirajo.
Načrt nadzora prebivalstva se izvaja v preko 100 državah. Najbolj slavna primera sta se odvila na Kitajskem, Indiji in Peruju, kjer so bili primeri prisile dobro dokumentirani in očitni. Ženske v teh državah so bile prisiljene v splav proti svoji volji. Ostale so sterilizirali brez njihove vednosti, spet druge so podkupili s hrano in zdravstveno oskrbo, vse v zameno za splav in sterilizacijo. Ti primeri se dogajajo predvsem v razvijajočem svetu, čeprav so znani tudi primeri v ZDA, kjer so revnim in z mamili zasvojenim ženskam, zasebne skupine ponudile denar v zameno za sterilizacijo.
Med tem ko se prisila zgodi večinoma s strani vlad revnejših dežel nad njihovimi revnimi ljudmi, zagon prihaja iz bogatih zahodnih držav, največkrat iz ZDA in Evropske Unije, pa tudi iz različnih inštitucij, predvsem Združenih narodov (UN). Vlada ZDA je pomagala leta 1969 ustanoviti UN Found for Population Activities (UNFPA) z namenom nepristranske ustanove za informacije o populaciji in demografiji. Vendar pa se je UNFPA hitro razvila v zagovornika, ki ima vedno več in več prisilnih programov za kontrolo populacije. Znotraj 10 let svojega obstoja je pomagala pri vzpostavljanju najbolj brutalnega programa za kontrolo populacije, ki ga je svet kdaj koli videl.
Tako je v juliju 1978 je dr. Song Jian, visok voditelj na čelu programa razvoja nadzornih sistemov kitajskih vodenih izstrelkov, potoval v Helsinke na mednarodno konferenco o teoriji in zasnovi nadzornih sistemov. Med tem ko je bil na Finskem je dobil v roke kopiji ’’Meje rasti’’ (The Limits to Growth) in ’’Načrt za preživetje’’ (Blueprint for Survival), ki ju je izdal Rimski klub, vir propagande za nadzor prebivalstva in vsekakor zgodba zase. Dr. Song Jian se je seznanil z več Evropejci, kateri so promovirali poročila o metodah računalniških sistemskih analiz za predvidevanje in zasnovo človeške prihodnosti.
Fasciniran nad možnostmi se je dr. Song vrnil na Kitajsko in objavil prevedeno analizo Rimskega kluba pod svojim imenom in s tem vzpostavil njegovo reputacijo brilijantnega in izvirnega misleca. Med tem ko so bile računalniške projekcije o bližajočemu se pomanjkanju virov, grafi, ki prikazujejo krajšanje časa ob povečevanju prebivalstva in razprave o ’’nosilnih zmogljivosti’’, ’’naravnih mejah’’ in izolirani ’’vesoljski ladji Zemlja’’, na Zahodu do leta 1978 že znani klišeji, pa so bile na Kitajskem sveže in presenetljive ideje.
Song je v kratkem postal znanstvena superzvezda. Svojo večjo pomembnost in moč je izkoristil tako, da je znotraj svojega oddelka zbral elitno skupino matematikov in s pomočjo zmogljivega računalnika za zagotavljanje potrebnih posebnih učinkov, izdal ’’poglobljeno’’ izračunano sodbo. Kitajska ’’pravilna’’ populacija je bila 650 do 700 milijonov ljudi. To je bilo 280 do 330 milijonov manj kot je bilo leta 1978 ljudi na Kitajskem. Songova analiza je hitro dobila podpori v vrhovih Komunistične partije saj je podpirala idejo, da razlog za revščino Kitajcev ni njihovo 30 letno vladanje, ampak kitajsko ljudstvo. Da so bili Songovi argumenti izmišljeni nam pove dejstvo, da je sosedna Južna Koreja, s štirikrat večjo gostoto naseljenosti imela sedemkratni višji bruto družbeni produkt na prebivalca. Decembra 1979 se je v mestu Chengdu odvila kritična konferenca o populaciji, kjer je samo provincialni učitelj Liang Zhongtang, pozval k premisleku o politiki, ki naj bi jo sprejeli. Dejal je:
’’Mi smo naredili trpljenje kmetov dovolj grenko na ekonomskem področju. Ne moremo jih trpinčiti še naprej. Če sprejmemo to politiko, bo vsak delavni kitajski par moral podpirati štiri starejše stare starše, enega otroka in sama sebe – to je nemogoče. Nihče od otrok ne bo imel brate in sestre ali strice in tete. Nihče od staršev ne bo imel sorodnikov svoje generacije, ki bi jim pomagal v primeru nuje. Družbeno tkivo vaškega življenja se bo popolnoma porušilo. Nikogar ne bo, ki bi služil v vojski.”
Vendar pa takšna zdrava pamet ni pomagala. Z direktno podporo UNFPA je kitajska vlada uzakonila politiko, ki je kitajskim ženskam prepovedala imeti več kot enega otroka. Na čelo programa je bil postavljen Qian Xinzhong, sovjetsko trenirani bivši general major Ljudske osvobodilne vojske. On je ukazal, da se vsem ženskam z enim otrokom v nožnico vstavi tako imenovan kontracepcijsko napravo IUD, obroč iz nerjavečega jekla. Odstranitev tega obroča je bilo obravnavano kot kriminalno dejanje. Nobena nosečnost pod 23 let ni bila legalna, poročeni ali ne in vse nedovoljene nosečnosti so morale biti splavljene. Ženske, ki so se uprle tem ukazom so bile prisiljeno sterilizirane.
Otroci so bili splavljeni tudi v 9 mesecu nosečnosti in med tem, ko so očetje kričali so v trenutku rojstva dojenčkom zapičili smrtonosno injekcijo skozi mečavo na glavi. Tiste ženske, ki so zbežale in poskušale rešiti njihove otroke so bile preganjane in če so jih niso mogli ujeti, so jim porušili hiše, njihove starše pa vrgli v zapor, dokler niso plačali 20.000 juanov (3 letni dohodek kmeta) za izpustitev. Otroci rojeni takšnim ubežnikom so bili označeni kot ’’črni otroci’’, ilegalne ne-osebe v očeh države, brez pravice do zaposlitve, javnega šolanja, zdravstvene oskrbe ali razmnoževanja.
O grozljivih prizorih je 15. maja 1982 pisal dopisnik New York Timesa, Christopher Wren. Poročal je o tisočih kitajskih ženskah, ki so bile ’’postrojene in prisiljene k splavu’’. Do leta 1983 so tudi kitajski časopisi pisali o zgodbah o ’’mesarjenju, utapljanju in zapuščanju dojenčic, ter maltretiranju žensk, ki so jih rodile.’’ Qian se ni oziral na pisanje časopisov, ampak je podvojil svoj trud. Lokalni uradniki Komunistične partije so dobili kvote za sterilizacijo, splave in vstavitve IUD. Če so jih presegli so lahko napredovali, drugače so jih nečastno izključili iz stranke. Ti prijemi so zagotovili rezultate. Leta 1983 je bilo steriliziranih 16 milijonov žensk in 4 milijone moških, 18 milijonom so vstavili IUD, preko 14 milijonov nosečnosti pa je bilo splavljeno.
Veliko dojenčkov je zapuščenih in predanih sirotišnicam, predvsem deklic saj imajo Kitajci veliko raje dečke. V sirotišnicah so so dečki pod stalnim nadzorom, med tem ko so deklice v večjem delu prepuščene samim sebi. Deklice, ki so brezdomke, ugrabijo tolpe za prostitucijo, umrejo za lakoto ali pa ji pošljejo v sirotišnico. Tam so razmere grozljive. Otroci odrastejo brez fizičnega kontakta, tolažbe in ljubezni. Delavkam v sirotišnicam je ta služba predpisana. Otroci odrastejo v otopele biološke robote. Vsako leto je zapuščeno okoli 1 milijona otrok.
Na zgornji sliki je prikazana Mei Ming, dve letna punčka, ki je privezana na stol v ’’umiralnici’’. Posoda spodaj je postavljena, da ujame urin in blato, med tem ko deklica umira zaradi lakote in zanemarjanja. Sliko je posnela britanska televizijska ekipa med snemanjem dokumentarnega filma leta 1995, ki je razkril ’’The Dying Rooms’’(Umiralnice), ki jih je kitajska vlada zanikala.
Vse te grozljivosti so za UNFPA dosežki! In kot praznovanje dosežkov Qian Xinzhonga, mu je UNFPA leta 1983, skupaj z Indiro Ghandi (v Indiji je potekal enak program), podarila prvo Nagrado Združenih narodov za prebivalstvo (United Nations Population Award). Poleg diplome, še zlato medaljo in 25.000 dolarjev gotovine.
V slavnostnem govoru na podelitvi nagrade je generalni sekretar Javier Perez de Cuellar dejal:
’’Glede na to, da Kitajska in Indija predstavljata več kot 40 odstotkov človeštva, moramo vsi pokazati globoko hvaležnost, kako so njuni vladi razdelili sredstva, potrebna za množično izvajanje populacijske politike.’’
”Hvaležnosti” Združenih narodov se je priključila tudi Svetovna banka, ki je Kitajski do leta 1996 odobrila 22 milijard dolarjev posojil.
Leta 1991 je vodja UNFPA, Nafis Sadik, odšla na Kitajsko in čestitala oligarhom Ljudske republike, glede njihovega odličnega programa, ki je do takrat steriliziral, vstavil IUD ali izvedel splave na okoli 300 milijonih Kitajcev. Ob tem je dejala:
’’ Kitajska ima vse razloge, da čuti ponos in zadovoljstvo na njenih neverjetnih dosežkih pri politiki načrtovanja družine in kontroli rasti prebivalstva v zadnjih 10-ih letih. Sedaj ima Kitajska priložnost ponuditi izkušnje in specialiste za pomoč drugim državam…UNFPA jih bo nekaj zaposlila za delo v drugih državah in popularizirala kitajsko izkušnjo pri kontroli rasti prebivalstva in načrtovanju družine.’’
Glede na Washington Post je prvih 6 letih delovanja programa pripeljalo na Kitajskem do 50 milijonov prisiljenih splavov. Pod grožnjo izgube finančne podpore iz ZDA je UNFPA končno obljubila, da bo svoje aktivnosti omejila na le na 32 kitajskih okrožij in da bodo tam programi prisile ukinjeni (ob tem da niso priznali da takšni programi obstajajo). Nadalje je UNFPA zagotovila, da če bodo ti programi še obstajali, bo organizacija zapustila Kitajsko. Leta 2002 so ZDA ugotovile, da v 32 okrožjih prisila še vedno obstaja, tudi s tehnično podporo UNFPA.
To je pravi obraz politike vlad držav, ki podpirajo Združene narode, njim podobne organizacije, korporacije in posameznike kot je Bill Gates. Morda nosijo masko dobrodelnosti, vendar pa je rezultat njihovega dela vedno trpljenje nedolžnih.
Bralec, to kar si prebral so dokazane resnice in te bremenijo našo podzavest in kolektivno zavest. Naša podzavest vse ve in vse vidi. Ona ve, da smo vsi odgovorni za stvari, ki se dogajajo na našem planetu. Te stvari niso lahke in težko jih sprejemamo, bolijo nas in trga se nam srce, če le imamo kanček sočutja v sebi. A druge poti žal ni kot skozi zavedanje lastne naivnosti, lastnih predsodkov in lastnega strahu. Tako v ”temo” vnašamo svetlobo, svetlobo zavedanja. Ko odide bolečina, gre z njo tudi tema, naše ne-zavedanje. Tako razumemo, da podpiranje življenja nikoli ne more biti njegovo zatiranje. Sedaj prihaja čas, ko bo človek moral pogledati v najtemnejšo temo in se z njo soočiti. Takrat jo bo človek osvetlil in izstopil iz nje. Prebudil se bo iz ”ne-zavesti” in dojel, da je vso življenje sveto, da je vsako dejanje, dejanje izbire in zatorej sveto. Takrat postane življenje kot sveti ples, kjer je vsak trenutek napolnjen z zavestjo in ko živimo na tem nivoju, sodelujemo v ustvarjanju boljšega sveta. Ko podpiramo lastno življenje z ljubeznijo, podpiramo življenje vseh drugih in tako tudi celotnega planeta. In ko podpiramo življenje planeta, potem podpiramo življenje celotnega vesolja.