Pred bližajočim se referendumu se odpira polemika o evtanaziji, kjer zagovorniki poudarjajo pravico posameznika, da se odloča o svojem življenju in tako lahko odloči, da prekine svoje morebitno trpljenje. Tako smo lahko že pred časom zasledili na internetni strani ”predlagam.vladi.si”, pobudo za uzakonitev evtanazije. Predlog se glasi:
”V Evropi je evtanazija dovoljena v Švici, v Belgiji in na Nizozemskem, a le v kolikor je prostovoljna; torej če oseba, ki želi umreti, pozna vse okoliščine svojega zdravstvenega stanja, je prisebna in da pristanek za izvršitev evtanazije.
Zakaj ne bi imeli to možnost tudi v Sloveniji? Ali celo možnost, da se svojci skupaj z zdravniško (komisijsko), ekipo odločijo namesto svojca, če se le-ta ni več sposoben sam odločiti.
Vsi, ki smo bili priča umiranju neozdravljivih ljudi, smo videli neznosne bolečine (kljub morfiju), ki jih je moral umirajoči doživljati preostanek svojega življenja, ne dneve, celo mesece. Zakaj je to potrebno?
Živalim je omogočeno, da jim s pomočjo injekcije olajšamo odhod, zakaj ne bi ljudem. Mislim, da ga ni, ki bi nasprotoval mirni in dostojni smrti.”
V tem predlogu najbolj odzvanja to, da ga je napisal nekdo, ki ne razume področja umirajočih in neozdravljivo bolnih. V tej pobudi se lahko zazna vse bolj prežemajočo miselnost in duševno stanje potrošniške družbe, ki dojema življenje zgolj površinsko in stremi k hitrim rešitvam. Zazna se stisko s soočanjem z lastno minljivostjo, ki preprečuje ustvarjanje prostora sočutja in sprejemanja. Ta naravnanost išče rešitve, ki na koncu človekove bivanjske stiske samo še povečujejo. Evtanazija je brez dvoma takšna rešitev. V prevodu sama beseda pomeni ”dobra smrt”, postopek pa je predstavljen kot ”praksa namernega končanja življenja z namenom odstranitve bolečine in trpljenja”.
Torej, če je evtanazija posledica bolečine in trpljenja, potem bi se morali ukvarjati predvsem z njima. Potrebno je odpraviti vzroke, ne pa sanirati posledice po najhitrejši poti in tako, da enostavno ugasnemo življenje. Danes smo priča vse večjemu nerazumevanju družbe glede umiranja in smrti, kar je med drugim tudi posledica opuščanja tradicij in običajev, ki so nekoč služili kot dobra opora umirajočim in svojcem. Ta ”orodja” so omogočala obdržati namen življenja in ohranjala hvaležnost do samega obstoja. Njihovo opuščanje je predvsem posledica potrošniško naravnane kulture, ki se ne želi soočati z minljivostjo in stiskami življenja. V takšni družbe je najvišje merilo uspeha le, koliko si sposoben producirati. To merilo prežema vse pore naše družbe.
Na Nizozemskem, ”svetovni Meki za evtanazijo”, se je hospic gibanje šele začelo. In ko preberemo filozofijo anesteziologa dr. Pietra Admiraala, enega od največjih zagovornikov evtanazije in poglavje v knjigi hospic zdravnika dr. Davida Cundiffa o evtanaziji na Nizozemskem, smo lahko prepričani, da so zagovorniki evtanazije na Nizozemskem povsem nezainteresirani glede hospic oskrbe, nezmožni zaobjeti hospic filozofijo ali pa se ne zmorejo soočiti z občutki in strahovi tistih, ki iščejo pomoč. Njihov ”usmiljen pristop” k evtanaziji je prežet z močjo, ne pa s hvaležnostjo in skrbjo.
Posledica tega je tudi, da v zdravstvu, kjer pri poučevanju v izobrazbi zdravnikov, medicinskih sester in ostalih, o paliativni negi in občutkih, ki jih zajema skrb za umirajočega in njihovih svojcev, za te vsebine ni veliko prostora. Medicina in bolnišnično osebje imajo le malo ali skorajda nič usposabljanja, ki bi jim omogočalo, da izprašajo svoje občutke o njihovi lastni minljivosti. Če je tukaj malo prostora, pa ga v družbi že skorajda ni več. Tempo življenja nas ves čas odvrača od razmišljanja o smrti. Še manj je možnosti za naše občutke in če si nismo na jasnem o svojih lastnih občutkih, potem si je težko predstavljati, da bomo lahko razumeli občutke drugih, ki se soočajo s smrtjo.
V Slovenskem društvu hospic, zaposleni in prostovoljci opravijo začetno usposabljanje, ki je sestavljeno iz izkustvenih delavnic katere vodijo posameznika skozi soočanje in prevprašanje odnosa do lastne minljivosti. Tukaj nudimo umirajočim in težko bolnim podporo, ki je celostna. To pomeni, da poleg zdravstvene, nudimo tudi duševno podporo. Bolniku in seveda tudi svojcem. Pri tem si vzamemo čas in smo prisotni. To pomeni, da za bolnika in družino ustvarimo prostor, kjer se začuti, da so sprejeti in slišani brez sodbe. Ta prostor varnosti omogoča, da se vanj zlijejo stiske in z njimi bolečine. Ob tem se moramo zavedati, da so umirajoči in neozdravljivo bolni skupina, ki včasih potrebujejo zaščito celo pred svojo lastno družino, ki si se ne zmore soočati s svojimi lastnimi stiskami. Včasih bolniki potrebujejo zaščito tudi pred socialnimi in ekonomskimi pritiski. Njim je toliko težje saj so večkrat še posebno ranljivi zaradi kronične bolečine, depresije in učinkov zdravil. To dobro predstavi primer ene od naših najizkušenejših prostovoljk, ko pravi:
”Bilo je pred 15.leti. S strokovno delavko sva prišli na obisk k paru v bloku. Gospod bolnik z rakasto boleznijo grla. Ima težave s požiranjem , sicer še hodi. Gospod upokojen. partnerka nezaposlena. V pogovoru gospod pove da razmišlja o samomoru. Že ve na kakšen način bi to storil. Šel bi pod vlak. Železniška proga je v bližini stanovanja. Postavljam vprašanja kaj je vzrok temu razmišljanju ali so to neobvladane bolečine, strah pred trpljenjem ali kaj drugega. Bolečine so lajšane z ustrezno terapijo. Pove, da ima finančne skrbi. Pokojnina je nizka, s partnerko imata neporavnane račune , pa tudi skrbi ga kako bo poskrbljeno za partnerko po njegovi smrti..
Ko mu kolegica socialna delavka razloži o možnostih socialne pomoči in poda informacije glede pravice partnerke do njegove pokojnine po njegovi smrti je vidno zadovoljen. Gospoda smo spremljali nekaj mesecev. Umrl je doma. Nikoli več ni omenjal samomora.” Heda Z.
Tukaj lahko vidimo jasen primer stiske zaradi ekonomskega pritiska. Ko si vzamemo časi in raziskujemo vzrok obupa, je stiska izražena in nato poiskana rešitev zanjo. Takrat želja po smrti izgine. Ob omenjeni stiski je ena najpogostejših stisk, zaradi katere si bolniki želijo umreti, strah pred bolečino oz. izkušnja le te. Prisotnost bolečine povzroča trpljenje tako bolniku kot svojcem, vendar pa se lahko ta danes s protibolečinsko terapijo dobro obvladuje. To opiše naslednji primer:
”Lani 25.dec. dobim klic sosede-naše prostovoljke Gospod z napredujočo rakasto boleznijo prostate ima neznosne bolečine. Ko pridem na obisk mi žena pove, da je mož že dvakrat poskušal samomor z obešanjem zaradi hudih bolečin. Obakrat so ga zadnji trenutek rešili. Ugotovim, da ima gospod neurejeno protibolečinsko terapijo. Že od tam pokličem zdravnico iz protibolečinske ambulante (AZB) in se dogovorim za obravnavo naslednji dan. Z veliko težavo pridobim naslednji dan napotnico za AZB in že popoldan na dom dostavim protibolečinsko terapijo – elastomerno črpalko. Z urejeno terapijo bolečine ni nikoli izražal željo po samomoru.” Heda Z.
Danes je bolečino lažje regulirati kot nekoč. Ko je bolečina urejena, človek preneha razmišljati o želji po končanju svojega življenja. Ob, socialni stiski in bolečini, pa je eden najpogostejših vzrokov za odločitev za evtanazijo ta, da si bolniki ne želijo biti v breme svojim najbližjim. Tukaj je pomembno, da pomagamo umirajočemu videti svojo lastno vrednost, kljub fizične odvisnosti in podpreti svojce pri sami oskrbi. Pomembno je, da se umirajočega vključuje v vsakdanje življenje, kolikor se le da in zmore:
”Pred leti sem spremljala gospo z ALS. (bolezen motoričnega živčevja). Gospa je bila tetraplegična- nepomična . Večino časa zaradi težav z dihanjem je imela masko za ne invazivno predihavanje. Besedna komunikacija je bila zaradi tega otežena.
Bila je v domači oskrbi. Največ časa je za gospo skrbel mož. Tudi oba otroka sin in hčerka ter vnuki so se vključevali v oskrbo. V času obiska sem na njeno željo brala knjigo, ki je opisovala njen domači kraj.
Veliko časa sem namenila tudi možu in hčerki. Gospa ni nikoli izražala željo po smrti. Kljub težkemu zdravstvenemu stanju ni čutila , da je družini v breme, bila je del družine, informirali so jo o vsem kar se jim dogaja, skupaj planirali rojstno dnevno praznovanje… Gospa je umrla doma, ob prisotnosti vseh družinskih članov .
Umirajoči in njihovi svojci, ki imajo ustrezno celostno paliativno hospic oskrbo s strani zdravstvenih, socialnih delavcev in prostovoljcev, ki imajo ustrezno podporo družine ne izražajo želje po evtanaziji.” Heda Z.
Hospic oskrba podpira družine na njihovi poti v procesu umiranja. Ta proces ponuja tudi priložnost za celjenje. Ko se pojavi celjenje družinskih vezi in odnosov, potem se nihče ne sprašuje o evtanaziji. Edina pot skozi labirint trpljenja je odpuščanje. Vsi smo drugačni, Ne sodimo, ampak raje poskušajmo razumeti. Sočutje je osnova moralnosti. Ob zagotavljanju kontrole bolečin, asistenci zdravnika in zdravstvenega osebja ter pomoč umirajočim pri spuščanju navezanosti ob vzpodbujanju, da izrazijo to kar čutijo do najbližjih in sprejemanju samega sebe, ostajajo samo trenutki življenja. Najbolj pomembno pri delu z umirajočimi in neozdravljivo bolnimi ter za celotno človeško družbo je razumevanje, da sta ljubezen in sočutje nujnost in ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti. Namreč, popolna človeška gotovost je, da nihče ne more spoznati lastne lepote ali zaznati občutka lastne vrednosti, dokler se mu ne odseva v ogledalu drugega ljubečega, skrbnega človeka. Takrat se ustvari varen prostor, kamor se lahko zlijejo vse stiske, obžalovanja, zamere, strahovi in bolečine. Takrat ne sodimo, ampak samo podpiramo pot bolnika. Ta ga navdaja s hvaležnostjo in celo s ponosom preživetega življenja. Tam ni več prostora za obup, ampak le življenja. Takrat smo daleč od ”imeti, takrat smo v ”Biti”.
”Ljubezen in sočutje sta nujnosti ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti.”
Z donacijo preko aplikacije ”buy me a coffe”, ki se odpre s pritiskom na ikono kozarčka (levo spodaj), mi lahko pokloniš ”kavico”. S tem podpiraš nadaljnje razkrivanje ozadij izza ustanov, ki narekujejo dogodke in usmerjajo usodo človeštva. Le z ozaveščanjem in srčnostjo lahko smer obrnemo v pozitivno smer. Vse dobro bralec in hvala ti 🙂