Domov Nekategorizirano Protestnik: Izkušnja pripora

Protestnik: Izkušnja pripora

Miha
1.434 ogledov

Na sredinem protestu, sem bil tako kot na vseh prejšnjih odločen, da ostanem ob strani in le opazujem dogajanje. Znova mi ni uspelo. Pa saj, le kdo bi lahko poveljeval srcu, ki bije za svobodo? Še sam ne vem kako, a znašel sem se v prvi vrsti in stal pred ’’robocopi’’, ’’možem v črnem’’ in jih nagovarjal z besedami, ki so prihajale iz ogorčenja nad njihovim početjem. Želel sem mimo, želel sem na pohod skozi ulice, želel sem hoditi s svojimi rojaki, želel sem hoditi za medsebojno podporo, želel sem hoditi za svobodo. Poskus, da bi se zrinili mimo njih se je končal z njihovim napadom s solzivcem, direktno v naše obraze.


Nekdo mi je pristopil in mi ponudil vodo, da sem izpral solzivec iz obraza. Peklo me je, vendar pa nič ne peče močneje, kot izdajstvo rojaka, ki služi le kot orožje diktature in tujih globalistov. Zabrusil sem jim, da so izdajalci, izdajalci svojih rojakov, svojih družin, svojih otrok. Povedal sem jim, da so jih tako kot zdravstvene in ostale delavce puščali s sramotnimi plačami vsa ta leta, sedaj pa so jih kupili s tistim, kar jim že od nekdaj pripada. In to je naš denar, prav tako kot je naš papir na kateri je zapisana prisega narodu. Kljub temu, da je papir držal v rokah njihov nadrejen in kakšen od politikov, oni niso prisegli njim, ampak nam. Prisegli so narodu!

A nič se jih ni dotaknilo, nič jih ni premaknilo. Kot da pod vsem tem oklepom ni srca. Na koncu sva se usedla s punco na tla tik ob njihovih nogah. K nama se je usedel mlajši par in nasmehnili smo si drug drugemu in se spoznali. Nismo dolgo sedeli, ko sem v ozadju pri policijskih vozilih videl dva policista, ki sta prejela ukaz in se usmerila proti nam. Takrat sem začutil, vedel sem, da prihajajo po mene. Ni me bilo strah. Ko so me dvignili sem se pustil odnesti saj jim nisem želel dati kakršnega koli povoda za grobost. Eden od ’’robocopov’’ je bil povsem na robu in se zadrl policistu v uniformi naj mi prime nogo, čeprav sem rekel, da lahko grem sam. Ko so me pred ’’marico’’ postavili na noge, so zahtevali dokumente, ki pa jih nisem imel. Robocop se je zadrl name zakaj jih nimam. Povsem mirno sem mu odvrnil, da poznam vse podatke na pamet.
Zdelo se mi je, da ves čas išče izgovor, da bi se lahko odzval z nasiljem. In ker ga ni našel oz. dobil je postajal besen. Na koncu se je zadrl na kolega v uniformi, zakaj me ne vklene, zakaj še čaka. Hm, morda zato, ker nisem predstavljal nobeno grožnjo. Na to sem vprašal le, ’’…kako? Spredaj ali zadaj?’’. Policist je odvrnil z ,’’zadaj!’’. Ko so me vklenili sem mirno pomežiknil punci, ki je bila objokana in zaskrbljena. Želel sem jo pomiriti, ji sporočiti, da bo vse dobro z menoj. Nato sem mirno vstopil v ’’marico’’, kjer so se za menoj zaprla vrata. Zagrnila me je tema!

”Sedenje”

Bil je zelo neprijeten občutek in pomislil sem, da če bi sem zaprli nekoga, ki ima klavstrofobijo, bi se mu zmešalo. No, sam sem se hitro umiril in poslušal dogajanje zunaj. Po približno 20 minutah, so me odpeljali na policijsko postajo.
Ko smo prispeli, so me znova nekaj časa pustili samega. Morda je to njihov standardni postopek discipliniranja neposlušnega državljana. Ne vem. To je bila moja prva vožnja z ’’marico’’. No, nato se odprejo vrata in policist me vpraša kako sem. Vedro sem mu odvrnil da dobro. Rekel je, da je pazil kako je vozil in vprašal ali me lisice tiščijo. Odvrnil sem mu da ne. Med vožnjo sem ugotovil, da bi si jih z nekoliko truda in malo bolečine uspel sneti, vendar pa ni bilo nuje in spet, nisem želel dražiti policijskega ega.

Policista sem vprašal kje smo. Odvrnil mi je, da sem na policijski postaji v Mostah. Uh, sem rekel, tukaj pa sem služil vojsko. Povedal sem da sem bil tam ravno takrat, ko je umrl vojak Blaž Furjan. Policist je vprašal:’’ Uh, tisti, ki se je ustrelil?’’ Rekel sem:’’Ne, tisti, ki je bil ubit!’’ Nato sem mu povedal vso zgodbo o Janši in njegovih ’’specialcih’’. Ostal je tiho.

V imenu resnice; film o smrti vojaka Blaža Furjana (https://www.youtube.com/watch?v=QRBWpJDWls0 )

Nato sem ga vprašal: ’’Kaj sedaj? Kaj bomo naredili? Saj vsi vemo zakaj se gre!’’ Odgovoril je:’’Vsi imamo dovolj tega sranja. Ampak kaj pa lahko? Nič ne moremo… naši nadrejeni…potrebujem službo.’’ Rekel sem mu: ’’Ja kaj. Organizirajte se znotraj. Povežite se in uprite!’’ Rekel je, da se nekaj trudi sindikat, ampak da je vse to bolj tako. Potem sta se zamenjala policista in pogovor se je v veliki meri odvil enako. Sam se nisem mogel pritoževati, da nista bila obzirna, vendar zaradi svoje upognjenosti, si nista zaslužila mojega spoštovanja. Vse skupaj je bilo pomilovanja vredno!

Ko sem vstopil v postajo, sem šel skozi postopek in na koncu mi reče policist, da naj vzamem masko. V sebi sem se nasmehnil. Vklenjenega so me pripeljali iz protesta proti ukrepom in odvzemanju temeljnih svoboščin, oni mi pa tukaj z masko. Odvrnil sem, da je ne nosim. Okoli deset policistov je ostalo v tišini. Niso vedeli kaj bi mi rekli. No, nato sem opravil podrobni pregled in popis stvari. Za tem so me odpeljali v celico št.1. V prostoru je bila postelja, na katerem je bil vzglavnik katerega ne bi privoščil tudi svojemu psu, umivalnik in zastor za katerim je bil ’’čučavac’’. Prostor je bil ogrevan in seveda pod video nadzorom.

Celica
Po turško sem se usedel na posteljo, naslonil s hrbtom na steno in zaprl oči. Moja misel je bila, da nisem ujetnik. Čutil sem se svobodnejšega kot vsi tisti policisti z zanko okoli vratu. S krediti in odvisnostjo od plače, ki so jo služili z izvajanja represije nad lastnim narodom, v službi diktature. Morda jim na površju še uspeva, da se slepijo z ’’samo izpolnjujem ukaze’’, vendar pa v ozadju njihova vest ve in srce čuti. Ni jim lahko in tako je prav, saj so si vsega sami krivi. Lahko bi rekli enostavno ne.

V mislih sem šel še globlje v ’’DNK policista’’ in se dotaknil resničnega ozadja tega poklica. V času svojega preteklega raziskovanja sem ugotovil kaj vse se skriva izza besed. Te nam veliko odkrijejo. Odkrijejo nam prave pomene in njihove namene. Tako beseda policija izvira iz angleške besede ’’police’’. Mnogi ne vedo, da je angleški jezik šifriran jezik, ki je praviloma razumljiv samo določenim skupinam ljudi oz. organizacijam kot so npr. prostozidarji. Beseda POLICE nam odkrije globlji pomen, ko jo razdelimo na POL – ICE. Koren POL moramo prebrati široko, kot POLE. Tako dobimo POLE – ICE. Pravi pomen se nam razkrije preko starodavne tradicije postavljanja mlaja.

Mlaj

Namreč mlaj v simboličnem jeziku predstavlja steber oz. hrbtenico po kateri pleza zavest k razsvetljenju, ki ga predstavlja venec na vrhu. Tukaj lahko gledamo na dvigovanje ali ”plezanje” zavesti posameznika ali pa na ravni družbe, torej kolektivne zavesti. Policija predstavlja represivni organ, kar je v nasprotju ljubezni, ki omogoča plezanje po stebru zavesti. Torej, le kako lahko nekdo pleza po stebru, palici, drogu oz. POLE, če je ta prekrit z ledom oz. ICE? Ali je namen policije ta, da preprečuje dvigovanje zavesti državljanov? Hm, ko policist postane vojak v službi diktature in denarja, postane SOLDIER oz. SOuL – DIEr, kar pomeni DUŠA – UMIRA oz. UMIRAJOČA DUŠA. Ali ni tisti, ki deluje proti svojemu narodu tisti, katerega duša umira?

4.3 13 glasovi
Ocena članka
guest
1 Komentar
Starejše
Novejše Največkrat glasovano
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje
1
0
Zanima me kaj meniš. Komentiraj! :) x
()
x
Copy link
Powered by Social Snap