Skoči na vsebino

Mehanizem genocida: ’’Politika’’ (1.del)

  • od

Ljudje so že dolgo časa pripeti na korporacijski vrtiljak neskončnih razvedril, ki ohranja njihovo pozornost stran od resnice. Njihova pozornost je večji del časa pripeta samo na ’’kaj kupiti’’ in tako ne opazijo, da je genocid nad prebivalstvom sveta ustaljena politika že dolgo časa. To je dejstvo za tistega, ki pozna zgodovino mimo šolskih učbenikov. Tisti ve, da je današnja situacija s ’’pandemijo COVID-19’’ samo nadaljevanje že obstoječega programa zmanjševanja in nadzora svetovnega prebivalstva.

Stvar je v tem, da še preden je bil svet prežet z ’’prenaseljenostjo’’, ’’globalnim segrevanjem’’, ’’klimatskimi spremembami’’ in ’’pandemijami’’, so tisti na vrhu družbene piramide že sanjali o dramatičnem zmanjšanju ’’črede’’. Za njih nikoli ni bilo pomembno, kakšen izgovor nosi posamezno ideološko gibanje, samo da je služilo njihovemu namenu. Tako je tudi mit o prenaseljenosti bil od nekdaj povezan z rasizmom, ker ima želja po nadzoru prebivalstva v svojem temelju sovraštvo do ostalih.

V zgodnjem 20.st. se je gibanje po imenu evgenika, ki je promoviralo ’’znanstveno razmnoževanje’’ razširilo po vsem svetu. Veliko skrbi je bilo izraženo glede prevelikega razmnoževanja ’’neprimernih’’ in ti so bili običajno temnopolti. Leta 1912 je gibanje v Londonu priredilo Prvi mednarodni kongres evgenike. Namen srečanja je bilo ’’preprečevanje širjenja neprimernih’’. Na srečanju je bilo 800 udeležencev iz vsega sveta, med njimi so bili tudi major Leonard Darwin (sin Charlesa Darwina), Winston Churchill, takratni prvi admiral britanske mornarice, angleški vrhovni sodnik lord Alverstone, Arthur Balfour (pisec Balfourjeve deklaracije), predsednik univerze Stanford David Starr Jordan, predsednik univerze Harvard Charles Elliot in veleposlaniki Norveške, Grčije in Francije.

Glavna debata gibanja ni bila ali naj bi ljudi sterilizirali, ampak kdo naj bi bil steriliziran. Evgeniki v ZDA so prepričali mnoge vlade ameriških zveznih držav, da so sprejeli zakone, ki so prisilili v sterilizacijo ’’neprimernih’’ oseb. Država Indiana je sprejela zakon, ki je dopuščala sterilizacijo mentalno hendikipiranih leta 1907. Do leta 1924 so ti zakoni peljali do sterilizacije skorajda 6.000 ljudi. Skorajda vsi so bili revni in temnopolti. Obvezna sterilizacija je bila v statutih po ZDA, preden so jo uvedli nacisti v Nemčiji. Ameriški evgeniki so pritegnili veliko pozornosti Nemčije in pomagali legitimizirati Hitlerjeve teorije. Hitler sam je hvalil trud teh podpornikov ’’rasne čistosti’’. V knjigi Mein Kampf je objokoval možnost, da so lahko posamezniki polnopravni državljani države, ne da bi opravili potrebne rasne kvalifikacije.

Leta 1935 so v Berlinu organizirali Mednarodni kongres za znanost prebivalstva, kjer je ameriški delegat Clarence G. Campbell slavil Hitlerja in dejal, da morajo ostale države slediti vzorcu Nemčije, če ne želijo zaostajati pri svoji rasni kvaliteti, dosežku rase in možnosti za preživetje. Harry Laughlin, še eden prominenten evgenik, je bil nad trudom nacistov tako navdušen, da je kupil angleško verzijo nacističnega propagandnega filma o sterilizaciji. Film so predvajali na Inštitutu Carnegie pod naslovom ’’Evgeniki v Nemčiji’’.

Ameriška podpora Hitlerju in njegovi politiki glede prebivalstva ni bila omejena samo na besedne pohvale. Še več, centralno vlogo ustanovitve in finančne podpore večjih evgeničnih inštitutov v Nemčiji je vodila fundacija Rockefeller. Sem so sodili tudi Inštitut za psihiatrijo Kaiser Wilhelm, Inštitut za antropologijo Kaiser Wilhelm in Inštitut za človeško dednost. Podpora se je nadaljevala tudi po tem ko so ustanove vodili nacisti in fundacija Rockefeller še danes predstavlja velikega podpornika pri trudu nadzora rasti prebivalstva v državah ’’tretjega sveta’’. Več o omenjenih povezavah si lahko preberete v knjigi Stefana Kühla: The Nazi Connection.

Od tistega časa se je spremenila samo retorika gibanja saj danes javnost ne bi sprejela idejo o temnopoltih prebivalcih kot ’’neprimernih’’. Tako so danes v ospredju COVID-19 in okoljevarstvena vprašanja, vendar pa nihče ne more zanikati direktno povezavo med današnjim gibanjem oz. politiko nadzora prebivalstva in včerajšnjim evgeničnim gibanjem. Če je, kot so predlagali njeni zagovorniki, prenaseljenost kdaj koli resno ogrožala naš planet, potem so oblikovalci politike verjeli, da je treba nekatere populacije prisiliti, da zmanjšajo svoje število. Ta prisila skorajda vedno pride s strani vlad in je usmerjena k lastnemu narodu.

Vse do 1960-ih so bili ameriški programi kontrole prebivalstva, tako doma kot na tujem, v večjem delu financirani in implementirani s strani zasebnih organizacij kot sta Svet za prebivalstvo (Population Council) in Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood), skupini s svojimi koreninami v evgeniki. Medtem ko so razpolagali z milijoni dolarjev, ki so jim jih med drugimi priskrbeli skladi kot so Rockefeller Foundation, Ford Foundation in Milbank Foundation, so bili razpoložljivi viri za podporo njihovega dela v primerjavi z njihovimi velikanskimi ambicijami skromni. Ta situacija se je dramatično spremenila sredi 60-ih, ko je ameriški kongres podlegel pod pritiski ideologov prenaseljenosti in končno namenil zvezna sredstva za programe za nadzor domačega in tujega prebivalstva. Naenkrat so bili na voljo na stotine milijonov dolarjev in na koncu, tudi milijarde dolarjev za financiranje globalnih programov masovnih izvajanj splavov in sterilizacije. Rezultat je bil človeška katastrofa na svetovni ravni.

Med prvimi, ki so postali tarča omenjene politike je bila ameriška lastna ’’populacija tretjega sveta’’, ameriški staroselci! Stuart Udall, minister za notranje zadeve, je uporabil novo dodeljen denar in vzpostavil programe sterilizacije z državno podprtimi bolnišnicami Indian Health Services (IHS). V knjigi Angele Franks, Margaret Sanger’s Eugenic Legacy (2005) lahko preberemo:

’’Te sterilizacije so se nenehno izvajale brez zadovoljivega informativnega pristanka… Domorodna indijanska zdravnica Constance Redbird Uri je ocenila, da je do ¼ indijanskih žensk v rodni dobi, bilo steriliziranih do leta 1977; v eni bolnišnici v Oklahoma je ¼ sprejetih žensk (za kateri koli razlog) odšlo steriliziranih… Ona je zbrala tudi dokaze, da so bile vse čistokrvne ženske plemena Kaw v Oklahomi, sterilizirane v 1970-ih…’’

Programi z enakim karakterjem so postavljali klinike v revnih predelih ameriških mest. Tako se je obsežen program sterilizacije odvil tudi v Puerto Rico, ki je steriliziral približno 1/3 vseh rodnih žensk. Zanimivo je, kako prepletena je mreža različnih povezav na poti našega raziskovanja. Če mislite, da je internet prišel iz Silikonske doline, da je NASA načrtovala prvi ameriški satelit v zemljini orbiti, da je IBM ustvaril prvi moderni računalnik, potem se motite. Vsi ti dosežki so prišli iz temačnega možganskega trusta imenovanega RAND iz Santa Monice v Kaliforniji. Sovjetski časopis Pravda je RAND poimenoval kot ’’akademija znanosti smrti in uničenja’’, ameriška občila pa so njihove uslužbence raje imenovali ’’čarovniki iz Armagedona’’.

Reputacija RAND-a je bila zasidrana v javnosti s filmom Stanleya Kubricka: ’’Dr. Strangelove or: How I learned to Stop Worrying and love the Bomb’’ (1964). Filmski lik iz naslova, obsedeni nacistični znanstvenik, je bil narejen po vzoru uslužbenca RAND, Hermana Kahna, ekscentričnega vojaškega stratega. Kahn je slavno zagovarjal, da bi ZDA zlahka preživela konflikt s Sovjetsko zvezo, če bi se ljudje zatekli v bunkerje in racionalizirali hrano. Čeprav bi radioaktivnost povzročila na sto tisoče genskih defektov, je Kahn vztrajal, da bi Američani vzdržali. Kahnov apokaliptični scenarij se ni končal tukaj. On je sanjal o ’’Stroju pogube’’, ki bi lahko uničil vso življenje na Zemlji in ga je Kubrick uporabil v filmu. V resnici si je Kubrick sposodil toliko Kahnovih citatov in idej, da je Kahn zahteval tantieme (avtorski delež od dohodkov).

V času Hladne vojne je korporacija RAND izvedla prevarantsko študijo, ki naj bi ’’dokazovala’’, da imajo otroci ’’tretjega sveta’’ negativno ekonomsko vrednost. Namreč, s tem ko so vlade Azije, Afrike in Latinske Amerike dopustile rojstvo velikega števila otrok, so s tem poglobile revščino njihove populacije, ob tem pa pomnožile število jeznega proletariata, katerega so organizatorji pripravljeni voditi proti Ameriki v prihajajoči Svetovni revoluciji. Predsednik Johnson je sprejel ponujen izgovor in njegovo izmišljeno matematiko ter sprejel ’’Foreign Assistance Act’’ leta 1966, ki je vključeval sredstva kontrole prebivalstva pod Ameriško organizacijo za mednarodni razvoj (USAID). Politika je vladarje ’’tretjega sveta’’, ki so bili pripravljeni sterilizirati ljudstvo, nagradila s korenčkom, za tiste, ki niso želeli sodelovati pa s palico. Glede na naravo vlad ’’tretjega sveta’’ je bil uspeh praktično zagotovljen. Več si lahko preberete v knjigi Stevena Mosherja: Population Control: Real Costs, Illusory Benefits (2008).

Znotraj USAID je bil vzpostavljen Urad za populacijo, na direktorsko mesto pa je bil postavljen dr. Reimert Thorolf Ravenholt. To mesto je zasedal od ustanovitve (1966) do leta 1979. V tem času je ustvaril globalni imperij med seboj povezanih organizacij za kontrolo prebivalstva, ki so imele na voljo milijarde za zatiranje obstoja ljudi, ki so jih ZDA označile za nezaželene. Raveholtov odnos do ne-belopoltih ljudi je izrazil v komentarju leta 2000 ko je dejal:

’’Ameriški črnci bi se morali zahvaliti njihovim srečnim zvezdam, da je v prejšnjih stoletjih obstajala institucija suženjstva; če ne, bi ti ameriški črnci ne obstajali; njihovi predniki bi bili ubiti s strani njihovih črnih sovražnikov, namesto da so jih prodali v suženjstvo.’’

Neverjetno ambiciozni Ravenholt je svoj proračun iz leta 1968, ko je razpolagal s 36 milijoni dolarjev, do leta 1972 dvignil na 120 milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen človeški eliminaciji. Podporo pri uveljavljanju te politike je dobil leta 1968, ko je Robert McNamara, zagreti privrženec kontrole populacije, odstopil z mesta ameriškega ministra za obrambo in zasedel mesto predsednika Svetovne banke (World Bank). S te pozicije je diktiral novo politiko, kjer je posojila ’’tretjemu svetu’’ dodeljeval glede na to, kako so njihove vlade sprejele kontrolo populacije z letnimi kvotami sterilizacij, ki jih je določila Svetovna banka.

Leta 1970 je bila vzpostavljena Komisija za rast populacije in ameriško prihodnost (Commision on Population Grovth and American Future) na čelu z John D. Rockefellerjem III. On je z zaskrbljenostjo navajal grožnje rasti prebivalstva v ZDA in pozval k številnim ukrepom za nadzor prebivalstva, da bi preprečil domnevno grožnjo odvisnosti od blaginje, kriminalne ali druge finančno obremenjujoče populacije, ki se množijo mimo nadzora. Predvidljivo poročilo je ustvarilo številne časopisne naslove in članke, ki so utrjevali privolitev glede nadzora prebivalstva.

John D. Rockefeller III. in Lyndon B. Johnson (1968)

Nixon je kontrolo populacije izkoristil kot orožje v Hladni vojni. Zadolžil je Henry Kissingerja kot svetovalca nacionalno varnost in državnega sekretarja, da izpelje skrito študijo glede vloge kontrole populacije v boju proti svetovnemu komunizmu. Heinz Alfred Kissinger, rojen v tradicionalni družini nemških Židov je danes že prepoznan kot eden najbolj zlobnih posameznikov, ki živi in je kdaj koli živel. Kljub temu je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir, ob čemer sta dva člana komisije v znak protesta odstopila. Da gre pri podeljevanju Nobelovih nagrad za farso, nam je potrdil sam Kissinger, ki so ga 3 leta kasneje citirali v knjigi The Final Days, ko je dejal: ’’Starejši so neuporabni jedci.’’

Kissinger je zbral strokovnjake Nacionalnega varnostnega sveta (NSC), Cie, Državnega urada, USAID in ostalih služb, da preučijo vprašanje. Rezultat je bil izdan 10. decembra 1974 v obliki zaupnega dokumenta NSC z naslovom ’’Posledice svetovne rasti prebivalstva za varnost ZDA in čezmorske interese’’ (Implications of Worldwide Population Growth for U.S. Security and Overseas Interests). Dokument znan kot NSSM 200 ali kot ”Kissingerjevo Poročilo” je vseboval vključeno dogmo Thomasa Malthusa, kot strateško doktrino ZDA. Poročilo je postalo javno leta 1989 in v njem so novorojene mase predstavljene kot verjetni sovražniki ZDA, prej potencialna ovira za eksploatacijo svetovnega bogastva, kot pa kupci, delavci in poslovni partnerji, ki sodelujejo z ZDA v velikem timskem trudu rasti in napredka svetovne ekonomije. Dopis je utemeljil prizadevanja za nadzor prebivalstva globalnega obsega, vendar pa, da ta niso sledljiva nazaj k njihovim bogatim podpornikom. Kissinger je v dokumentu zapisal:

’’Depopulacija je najvišja prioriteta zunanje politike glede tretjega sveta, ker bo ekonomija ZDA zahtevala veliko povečanje količin mineralov iz tujine, še posebno iz manj razvitih dežel.’’

Uradno je NSSM 200 sprejela Fordova administracija 26. novembra 1975, leta 1976 pa je bil izdan dopis NSC, ki je pozval ZDA, da uporabijo nadzor nad preskrbo s hrano za uvedbo nadzora nad prebivalstvom v svetovnem merilu. Brez kančka utemeljitve, vendar pa z brezhibno organiziranostjo, izdatnim financiranjem, agresivnim vodstvom in podporo falang uveljavljenega uglednega mnenja, je bilo gibanje nadzora nad prebivalstvom zdaj indoktrinirano in zapisano kot zastopanje strateškega interesa vodilne svetovne velesile. Sedaj je bilo vse pripravljeno za uničevanje človeških življenj v svetovnem merilu

5 2 glasovi
Ocena članka
Naroči se
Obvesti me o
guest
0 Komentarjev
Starejše
Novejše Največkrat glasovano
Inline Feedbacks
Poglej vse komentarje
0
Zanima me kaj meniš. Komentiraj! :) x
Copy link