5. Glosa

5. Glosa

A veš Slovenec svoj dolg,

ker se ne izraziš?
Stopi naprej in povej,
spet Ga ne bo!

V svoji deželi sem Jaz Gospodar,
vračam ti pajčevine nad nami!
Sejal že boš, a kaj boš žel,
kaj neki gre v naše pitne vodé?

Kam si se skrilo, Moje Sonce,
plodove bujne pobiral bom?
Je šiba vražja, ki po nas udarja,
mali zbodljaj, tvoja cepitev.

Znova in znova račun bo izstavljen.
Si prašiček pečen, na pladenj položen.
Svoboda, paa, paa, moja lutka postaneš
sodobne naprave, mišolovke.

Ko zadnje drevo omahne,
za hitrejšo povezovalno tehniko,
kaj kmalu spoznamo:
»Težka noč te čaka.
Zbudi se Slovenec!«

A veš Slovenec svoj dolg?
Kaj te krepi in kaj ubija?
Prodaš svojo rodno grudo,
da tujec si brke masti.

Sam pa vse bolj hiraš,
ker se ne upiraš.
Ker se ne izraziš,
sam sebe poraziš.

Poslušaj Slovenec,
stopi naprej in povej:
»Tu, na tej zemlji
sem Jaz Vladar!
Se ne predam,
se ne prodam.
Za vse večne čase,
mi srčece vlada.
Srce ljubo, srce drago.«

Tujec pa pravi:
»Tu so cekiiiniii.«
Gledam Ga neomajno,
le zamahnem z roko,
spet Ga ne bo!

V svoji deželi sem Jaz Gospodar,
cenim svoj jezik, matere dar.
Moja kultura je starodavna,
moja zvestoba brezkrajna.

Škorenj vstopa v našo deželo,
da polasti si vse, kopno, morje, zrak.
S pretvezo repatice,
odnese mir in vse potice.
Vračam ti pajčevine nad nami,
Jaz pa diham le čisto nebo.

Ha, ha, ha, repenči se sovrag.
Potrese drevo in premika gore.
Sejal že boš, a kaj boš žel?
Pošlje hlad, se vije po deželi,
ko sonce si zakriva oči,
z oblaki prelepimi.

Al’ z oblaki rdečimi, od prahu prevlečeni.
Poškropljeno nebo joka navzdol,
ječijo reke, potoki in morje.
Kaj neki gre v naše pitne vodé?
Basta! Sračkanja dovolj je!

Kam si se skrilo, Moje Sonce?
Sončece zlato, sonce ljubó.
Kako zrasla moja bo pšenica,
ko pa sramežljivo si tako?
Kako se bom nahranil,
če pridelka svoj’ga ne bom obranil?

Bom jarke kopal,
da vodo pripeljal,
do sušne njivice bom.
Bom steklo postavil,
da hlad se prežene,
plodove bujne pobiral bom.

Krona vsega vsa, ni palica Božja,
je šiba vražja, ki po nas udarja.
Umetno skovana,
da v past nas ujame,
z okovi nove nesnage.

Mali zbodljaj, tvoja cepitev,
glej zlomka, hitra rešitev.
Ne stokaj, ko resnico spoznaš,
da stokrat bolj udarjen si potem.

Označen in sledljiv, viden in berljiv.
Vsepovsod nadzorna očesa
in vesoljna ušesa.
Kdaj kregaš se, kdaj robantiš, kdaj zebro spregledaš,
nihče ti čez prste ne pogleda,
znova in znova račun bo izstavljen.

Zakaj še gotovina, zakaj bi svoje premoženje skrival?
E-tolar vse reši, bi vse razkrival.
Vse dokler, kar tako, tvoj račun ne izbriše se.
Si prašiček pečen, na pladenj položen.
Še malo, pa grizeš med sabo se.
Če usta preveč odpreš,
in jezik stegneš, futr novim tovarnam postaneš.
Pa ko ne moreš več, ko nepokoren, hipoma ugasnjen.

Vampirček pravi, le kapljico daj,
te popeljem v kraj,
kjer plesal boš, kot hotel bom sam.
Vate bom spustil hitrost neomejeno,
še vedel ne boš, koliko ‘maš telo obremenjeno.
Kak’ boš mislil, čutil, se počutil,
odločal bom jaz.
Svoboda, paa, paa, moja lutka postaneš.
Pošljem ti vibro: izdajaj in to izvajaj.

Sodobne naprave, mišolovke,
strežejo našim najglobljim željam,
dokler jim sami nismo strežaj.
Spet goflo zapri, nimaš pravice glasu,
tu pač markiral ne boš!

Kaj dihal boš, gozdar,
ko zadnjič zamahneš?
Ko zadnje drevo omahne
pod tvojo s’kiró?
Nič ti ne ostane,
zato lačni bomo vsi.

Mestni veljaki, sodobni Krpani,
sekajo jih vse, za mesarice,
za d’narčke, cekinčke.
Za hitrejšo povezovalno tehniko,
starikavi bodo vsi.
Zato kisika ne da Mati Narava,
zaman hlastajo po zraku.
Padejo vsi.

Človeške poplave, vere Allah’a,
kaj kmalu spoznamo,
postrežejo si, kar jim ne uide.
Huda stvar, da greš na meje,
ubranit naše imetje, kulturo, žene.

Glej zvezdo na nebu,
ko pluje čez svod.
Kmalu spoznal boš,
kaj spusti se odtod.
Težka noč te čaka.
Ne ločil boš, pravega od nepravega,
le srcu prisluhni pa izbereš tapravega.

Zbudi se Slovenec,
stopi naprej in povej:
»Tu, na tej zemlji
sem Jaz Vladar!
Se ne predam,
se ne prodam.
Za vse večne čase,
mi srčece vlada.
Srce ljubo, srce drago.«

Comments are closed.