Resnica izza izginotja Julije Pogačar

                                                      Miha Zimšek

Vse pogosteje ugotavljamo, da med resničnim življenjem in filmom ni veliko razlike. Mnogo ljudi pozablja, da so prav resnične situacije tiste, ki navdihujejo psihološke zaplete, ki jih gledamo v za filmih. Sedaj se vrnimo v leto 2021, ko so mediji na veliko širili zgodbo o Juliji Pogačar, katero naj bi njena mama, Melisa Smrekar, ugrabila in z njo izginila neznano kam. Peter Pogačar, užaloščeni oče, ki je svojo hčer nazadnje videl med krompirjevimi počitnicami leta 2021, je takrat požel veliko simpatije in podpore. Po njegovem pripovedovanju naj bi mama in hči 3. novembra 2021 odpotovali na dopust, ko pa se z njega nista vrnili, je podal prijavo na policijo in kazensko ovadbo na tožilstvo za ugrabitev mladoletne osebe. V odsotnosti Melise Smrekar mu je sodišče prisodilo tudi polno skrbništvo. Na pogrešano Julijo, svojo sestrično, je na svojem Instagram profilu opozoril tudi slovenski kolesar Tadej Pogačar. Zgodba se je znašla v medijih, kateri so jo javnosti predstavili kot filmski triler, kjer mama Melisa Smrekar, nekdaj Nataša Brumen, pod vplivom ”kulta Lane Praner”, ugrabi hči in jo skrije pod okriljem sekte.  Ob tem je Peter Pogačar ponudil tudi 10.000 evrov nagrade ”za informacijo, ki nas bo pripeljala do Julije in omogočila, da jo varno vrnemo domov”, ki je danes narasla na 50.000 evrov. S pomočjo medijev, so oblasti in javnost v njeni odsotnosti obsodili Meliso Smrekar kot zločinko, ki je pristala na seznamu najbolj iskanih ubežnikov in zločincev Europola. Gospodična Lana Praner je bila ob tem ožigosana s strani Petra Pogačarja in medijev kot voditeljica kulta in največji krivec za izginotje, kar je proti njej obrnilo celotno javnost. Ob grožnjah s smrtjo, so jo nenehno zasledovali preiskovalci Interpola, najeti detektivi, novinarji in lovci na nagrado, kar je ustvarilo ogromno stisk zanjo in njene najbližje.

Sam sem svoje dvome o zgodbo Petra Pogačarja z argumenti podal v prispevku https://www.prebujanjezavesti.si/nekategorizirano/2257/ in če so bile v tem prispevku podane le moje domneve, predstavljene na podlagi izražanja in besed Petra Pogačarja, pa imam sedaj priložnost, da jih utemeljim še s pomočjo besed Melise Smrekar. Mediji so včeraj v oddaji Tednik, predstavili le del vsebine pisma, ki ga je poslala Melisa Smrekar. Pismo je napisla z namenom, da bi se razširila in predstavila njena stran zgodbe zakaj sta s hčerjo Julijo odšli iz Slovenije. Gre za ozadje, ki pripoveduje povsem drugo zgodbo o Petru Pogačarju, kot jo je sam predstavil v medijih. Namreč, med tem, ko se nam Peter Pogačar predstavlja kot ljubeč oče, ki danes za vsak dan, ko Julije ni ob njem, nariše na tablo srček in kako jo še vedno čakajo neodprta darila Božička, pa zgodba Melise Smrekar pripoveduje drugačno plat njegovega odnosa do nje in Julije. V pismu Melisa Smrekar omeni, da je Peter Pogačar zgodaj izgubil mamo. To je potrdil tudi sam, kot gost UFO PODCAST z naslovom ”SEKTA MI JE UGRABILA HČI – PETER POGAČAR”, kjer je povedal, da je zgodaj izgubil oba starša. Poskušajmo sedaj s pomočjo te informacije bolje spoznati Petra Pogačarja in odkriti vzroke za to, da se je Melisa Smrekar odločila za tako drastično potezo.

Pomembno je vedeti, da izguba ljubljene osebe oz. enega od ali oba starša, zelo zaznamuje otroke in mladostnike. Starši otroku predstavljajo varnost, ki je bistvenega pomena za njegov zdrav mentalni razvoj. Otroci lahko npr. ob izgubi mame razvijejo obsesivno potrebo po nadzoru saj jih ob izgubi preplavi nemoč in obup. Praviloma ti otroci oz. mladostniki iščejo varnost v okolju, kjer lahko imajo v večjem delu vse pod nadzorom in kontrolo. To se vsekakor ujema s poklicem Petra Pogačarja, ki je računalniški programer. Ali si lahko zamislimo bolj nadzorovano in kontrolirano okolje? Videti je, da Peter Pogačar gleda tudi na otroško vzgojo predvsem kot programiranje, ki otroku ne dopušča ali pa dovoljuje le malo svobodne izbire. Melisa v svojem pismu omenja, kako je Peter Pogačar Julijo pri 2-3 letih silil učenja matematičnih računov, katere se je morala naučiti na pamet. Te je nato deklamirala drugim, ko sta skupaj hodila po obiskih. Tako je dajala vtis naprednega otroka, na katerega je bil lahko oče ponosen. Poleg tega je Peter Pogačar želel, da Julija sama in skupaj z njim igra igrico, kjer ”lutke posedeš v avto, jih z vso hitrostjo zaletiš in gledaš kako se lutke raztreščijo”, ob tem pa se moraš glasno smejati. Julija, nežna in pronicljiva deklica, se je temu uprla, oče pa ji je pri tem zabrusil, da jo je v to prepričala ”nora mama”. Pa vendar se lahko tukaj vprašamo, kateri starš pri zdravi pameti sili otroka igrati tako neprimerne igrice? Tukaj lahko špekuliramo ali sta morda starša Petra Pogačarja umrla v avtomobilski nesreči? Igranje omenjene igrice bil bil lahko razvit obrambni mehanizem Petra Pogačarja, s katerim se je, sicer na nezdrav način, soočal z bolečino izgube staršev.

Igra ”Crash Dummy”

Izguba staršev oz. mame lahko pripelje pri otroku tudi do nezmožnosti prave navezanosti kasneje v življenju. Ljubezen lahko takšna oseba enači z lastništvom in kontrolo, prava bližina pa osebi daje občutek ogroženosti, zato to lahko sabotira. Videti je, da se je prav to zgodilo pri Petru Pogačarju, ko je nosečo Natašo (Meliso Smrekar), skupaj z njenim sinom postavil pred vrata hiše, za prenovo katere je sama odplačevala obsežen kredit. V osebah, ki so doživele izgubo v mladih letih, se pogosto pojavi tudi latentni občutek krivde in praznine, kjer bi lahko nezavedno nosile prepričanje, da so jo starši ”zapustili”  zaradi nje, kar bi hranilo njen bes in hladnost. V odraslosti bi se te rane preoblikovale v psihopatske obrambne mehanizme – racionalnost brez empatije, manipulativno razmišljanje, zunanjo samozavest in notranjo praznino. V bistvu bi vsaka potreba osebe po moči izvirala iz tistega otroškega trenutka, ko ni mogla ”rešiti” matere oz. staršev – in zato si je prisegla, da nikoli več ne bo nemočna. Tako se odloči, da utiša ali ugasne čustvovanje ter razvije igranje čustev do te mere, da je okolici izjemno težko ločiti igro od pristnosti.

Iz te plati ne smemo obsojati Petra Pogačarja, ki je takšen postal zaradi spleta okoliščin svojega otroštva oz. mladosti, vendar pa lahko obsodimo njegova dejanja. Izguba matere je na Petra Pogačarja, po vsej verjetnosti delovala kot temeljna rana zapuščenosti, kar je zaznamovalo njegov čustveni razvoj. Mama je v naših otroških letih vir varnosti, topline in zrcaljenja čustev in brez nje otrok pogosto ne razvije zdrave empatije in zaupanja v odnose. Pri Petru Pogačarju bi se to lahko pokazalo kot čustvena otopelost. Ta se je razvila kot potreba po preživetju, ki je izklopila občutke, saj so mu ti povzročali bolečino. To ne pomeni, da takšna oseba ne kaže čustva, vendar pa so lahko ta zelo dobro zaigrana. To, kar opazimo pri Petru Pogačarju je, da v medijih veliko govori o čustvih in občutkih, vendar pa te nikoli zares ne pokaže. Seveda pa je res, da še tako dober igralec doživi trenutke, ko kontrola popusti in čustva izbruhnejo na plan. To se je zgodilo, ko je Peter Pogačar hči Julijo in druge otroke ”gnal” na goro Planjava, kljub temu, da se je pripravljalo na nevihto. Otroci, so ob tem izražali hudo stisko in niso želeli hoditi po klinih. Zanj je to seveda predstavljalo izgubo kontrole in odmik od njegovega zastavljenega načrta, kar zanj ni bila možnost. Tako je kljub stiski otrok vztrajal, da morajo do vrha in tam narediti ”fotke z nasmehi”. Na poti navzdol je Peter Pogačar Julijo in otroke, v besu zapustil, da so se nato v dolino spustili z enim od očetov otrok. Zvečer je za zaprtimi vrati vpil na Julijo, da je ”reva in da mu je uničila popoln izlet”. Slika s tega pohoda je ena izmed mnogih, ki naj bi pričale o njegovi idealni podobi skrbnega in ljubečega očeta. Tukaj se nam poraja vprašanje koliko od njegovih objavljenih slik je sploh pristnih? Te slike so videti, kot da jih je slikal prav z namenom ustvarjanja svoje idealizirane podobe, v katero je podrejal Julijo. Sami dobro vemo, da ko se nekdo tako zelo trudi nekoga prepričati npr. v to kako dober človek je, je običajno resnica ravno nasprotna. Videti je, da je to današnja resnica izza večine slik, ki jih ljudje objavljajo na družbenih obrežjih. Selfiji njihovih nasmehov naj bi druge in morda tudi njih same, prepričali kako srečni so v življenju.

”Programiran nasmeh Julije” iz pohoda na Planjavo in že malce kiselkast nasmeh na drugi sliki

Za razliko od Petra Pogačarja pa so fotografije Melise Smrekar z Julijo povsem drugačne. Na njih hči Julija ni nikoli neposredno izpostavljena, ampak je njena indentiteta prikrita. Zakaj? Ker Melisa svoje hči ne bi marala? Ali pa morda zato, ker ji ni potrebno dokazovati ljubezni do nje in jo s tem izpostavljati nevarnostmi predatorjev na spletu. Fotografije, ki jih je posnela Melisa Smrekar z Julijo, kažejo na to kako zavestna je bila glede izpostavljanja Julije internetu, ob enem pa lahko vidimo, kako ji je predajala ljubezen in stik z naravo. Fotografije Melise Smrekar pričajo o osebi, ki je nežna in ima globok čut do narave in živali. Njene fotografije kažejo, da ima oseba nežnost, rahločutnost in spoštovanje do slehernega bitja, tudi tistega najmanjšega in to živali vsekakor dobro prepoznajo.

Melisa Smrekar in Julija na potepanju v naravi

Fotografije, ki odkrivajo kakšna oseba je Melisa Smrekar

Videti je, da je morala Melisa Smrekar zbrati ves pogum, kar ga je premogla, da je hči umaknila od Petra Pogačarja, ko je ta začel ogrožati ne samo Julijino mentalno zdravje, ampak tudi fizično. Namreč Peter Pogačar je želel Julijo na vsak način cepiti proti covidu, kljub nasprotovanju njene mame in same Julije. Pogačar je njuno nasprotovanje cepljenju pripisal ”pranju možganov s strani kulta Lane Praner”. No, rezultat tega ”pranja možganov” je danes ta, da je Julija še vedno živa in zdrava. Tega ne moreta reči obupana starša 20-letne Katje Jagodic in vsi ostali starši, ki so izgubili otroke oz. njihovo zdravje zaradi cepiv. Danes se vedno bolj kopičijo dokazi o grozljivih posledicah pranja možganov medijev in oblasti v času corone, kar je pognalo ljudi v cepljenje. Danes v Sloveniji NIJZ zavrača objaviti podatke o umrljivosti in povezanosti te s cepljenjem, vendar pa je bila opravljena analiza podatkov o cepljenju na Japonskem, ki jo je izvedel ugledni znanstvenik profesor Yusufumi Murakami iz Znanstvene univerze v Tokiu. Študija kaže, da so leta 2021 po množičnem cepljenju s prvim in drugim odmerkom cepiva opazili nekaj prekomerne umrljivosti zaradi raka, po množičnem cepljenju s tretjim odmerkom leta 2022 pa so opazili znatno prekomerno umrljivost pri vseh vrstah raka in nekaterih specifičnih vrstah raka (vključno z rakom jajčnikov, levkemijo, rakom prostate, rakom ustnic/ustne votline/žrela, rakom trebušne slinavke in rakom dojke). Murakami ocenjuje, da je bilo zaradi cepljenja ubitih med 600.000 in 610.000 japonskih državljanov (cepilo se je 21 milijonov Japoncev vir študije:https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC11077472/ ). Uradna poročila o škodljivosti cepiv prihajajo iz celega sveta, o tem pričajo tudi poročila študij samih proizvajalcev. O tem mediji ne poročajo in še naprej igrajo vlogo podpornika farmacevtske industrije in svetovnih globalistov. Spomnimo se kaj vse so počeli v covid obdobju, ko so zaprli medijski prostor vsem strokovnjakom, ki so nasprotovali uradni covid naraciji. Le zakaj bi jim lahko karkoli verjeli pri očitni demonizaciji Melise Smrekar in Lane Praner?

Melisa Smrekar in Lana Praner ter podpornik cepljenja Tadej Pogačar

Predstavljajte si sedaj alternativno verzije zgodbe, ki ste jo zasledili v medijih. To je zgodba… 

” …o Nataši, ki je spoznala Petra. Ta se ji je zdel očarljiv — tih, pronicljiv, s temnimi očmi, ki so videle več kot drugi. Bil je računalniški strokovnjak, vajen reda in kontrole, vajen, da se svet odziva na njegove ukaze. Šele pozneje je spoznala, da je bil njegov šarm le maska, pod katero je rasla praznina – hladna, brezčutna praznina, ki se je hranila z močjo nad drugimi. Petru je kot mladoletnemu umrla mama. Odsotnost materine topline ga je zaznamovala, vendar si to sam ni priznal. V računalništvu je našel svoj varni prostor – svet, kjer je imel popoln nadzor. Tam je zgradil svoj mali digitalni kozmos, kjer so bili ljudje zgolj algoritmi, ki jih je mogoče preprogramirati. V skupni vezi sta Peter in Nataša skupaj prenavljala hišo. Nataša je zanosila in ker je zaupala Petru, je kljub temu da nista bila poročena, vzela obsežen kredit. A tik pred rojstvom Julije, se je Peter nenadoma spremenil in pokazal svoj pravi obraz. Ko mu je Nataša v želji po pomoči, omenila, da je morda njegovo vedenje posledica izgube matere v mladosti, jo je proglasil za noro. 

Samo mesec dni po skupnem bivanju v prenovljeni hiši je Natašo prisilil, da se izseli, čeprav je vedel, da bo po porodniškem dopustu postala brezposelna, ob tem pa še prisiljena plačevati kredit za hišo v kateri biva sam. S svojim mlajšim sinom iz prejšnje veze in Julijo, se je Nataša odselila, Peter pa je v  javnosti skrbno predstavljal podobo, da je še vedno v vezi z Natašo. Večina je verjela njemu in ne njej. Sodišče je polno skrbništvo Julije dodelilo Nataši, vendar pa je bilo to samo na papirju. Peter je Nataši grozil s socialno službo, odvzemom skrbništva in sodiščem. Vsaka njegova poteza je bila premišljena, vsak korak natančno načrtovan. Peter je bil inteligenten psihopat, človek brez empatije, ki je čustva razumel le kot orodja za nadzor. Njegov cilj ni bil zgolj skrbništvo — hotel je popolno oblast nad resnico. Da bi jo dosegel, je začel sistematično graditi lažno naracijo o Natašini duševni nestabilnosti. Nataša se je začela ukvarjati z duhovnostjo in spoznala učenja Lane Praner. Preko njenih učenj je osebnostno rasla in postajala vedno bolj samostojna v razmišljanju in vedno bolj odporna proti čustvenim manipulacijam Petra. Ker je ob tem doživela veliko rast in preobrazbo je uradno zamenjala ime v Meliso Smrekar, ime, ki je simboliziralo njeno povezanost in ljubezen do narave.

Vendar pa na koncu Melisi ni preostalo drugega, kot da je s hčerko pobegnila, kar je zelo razbesnelo Petra. S pomočjo medijev je javnosti predstavil zgodbo o ”duševno nestabilni materi, ki je padla pod vpliv nevarnega kulta in ugrabila lastno hčer”. V javnosti je nastopal kot razumevajoč, ranjeni oče, ki samo želi zaščititi otroka in prosi za vrnitev ”svoje deklice”, za zaprtimi vrati pa je vsak večer sedel pred računalnikom, hladno analiziral Melisine digitalne sledi in poskušal ujeti tisti zadnji košček nadzora, ki mu je še ostal. Blatenje Lane Praner je bilo Petrovo maščevanje saj sta se Melisa in Julija po njegovem mnenju z Lanino pomočjo osvobodili njegove kontrole in manipulacije.”

To, kar je naredila Melisa Smrekar za svojo hči, bi morala biti sposobna vsaka mama, ki zaupa svojim instinktom in se je pripravljena žrtvovati za svojega otroka. Melisa Smrekar je lahko vzor mnogim drugim saj se je za ohranitev zdravja svojega otroka, bila pripravljena odpovedati ne samo materialnemu udobju, ampak postaviti po robu celotnemu sistemu in nasilnemu očetu svoje hčeri. Odpovedala se je družini, ki je verjela Petru Pogačarju in ju tako ni zmogla zaščititi pred njim. Ožigosani kot vsi mi ”proticepilci” sta Melisa in Julija zmogli ogromno poguma in zaupanja vase, da sta se odločili za to pot. Sam sem prepričan, da obe živita lepše in boljše življenje kot prej. Melisa Smrekar je napisala, da ko je vprašala Julijo ali se želi vrniti, dejala, da se ne želi. Le zakaj bi se, ko pa je imela njena mama in ona sama tako malo podpore in razumevanja v njunem okolju. Sam verjamem, da če se bo Julija nekoč odločila vrniti, bo to kot postavljena ženska, ki se bo znala očetu postaviti po robu. Zmogla bo braniti svoj pogled na svet, slediti svojemu srcu in svojim sanjam. Vse dobro na poti obema še naprej (v komentarju objavljam pismo Melise smrekar v celoti).

Če si začutil/a vrednost v zapisanem in ti je to odprlo nova obzorja ali te preprosto nagovorilo, me lahko podpreš s simbolično ”kavico” preko aplikacije Buy Me a Coffee – klikni na ikono skodelice spodaj levo. S tem mi pomagaš nadaljevati moje poslanstvo: razkrivati nevidna ozadja, ozaveščati o skritih silah, ki vplivajo na našo skupno pot… in hkrati širiti svetlobo, resnico in srčnost v svet. Le skupaj – z zavestjo, pogumom in ljubeznijo – lahko ustvarimo bolj svetlo prihodnost. Hvala ti, ker si del tega. Vse dobro na tvoji poti. 💛