Tako kot ostala domorodna ljudstva širom sveta, so tudi Indijanci v Kanadi trpeli pod brutalno britansko in francosko kolonialno politiko, pod katero so izgubili veliko število članov svojih skupnosti. Tudi njihova prelepa krajina je spremenila veliko svoje podobe. Med tem ko so bili v preteklosti edini živeči ljudje v Kanadi, pa se je pod prisilno politiko ”asimilacije”, njihova populacija občutno zmanjšala. Trenutno predstavljajo samo okoli 5% populacije v Kanadi.
Severnoameriški Indijanci nekoč
Vse od 18. st. so kanadske kolonialne avtoritete uporabljale različne taktike asimiliranja za podreditev domorodnih ljudi v kanadsko-evropsko državno politično identiteto. Tako kot se je zgodilo v britansko vodenih ameriških kolonijah in kasneje pod ”neodvisno” ameriško vlado, sta bili religija in izobraževanje glavni orodji za kanadske avtoritete pri asimiliranju domorodne populacije. Preko zakonov, kot sta bila ”Zakon o postopni civilizaciji” in ”Indijanski Zakon”, je kanadska država korak za korakom civilizirala ”indijanske divjake”.
Čeprav je bila Kanada sekularna država so ti zakoni držali nekrščanske domorodne ljudi stran od sodnega sistema, s prepovedjo pričanja ali vlaganja pritožb na državnih sodiščih. Diskriminacijski zakoni so prav tako prepovedovali nošenje njihovih tradicionalnih oblačil ali plesanja plesov, kot so to počeli njihovi predniki. Ta praksa je bila označena kot nekrščansko dejanje. Ti zakoni so imeli namen spremeniti nomadski način življenja domorodnih ljudi. Inicialno je kanadska vlada želel ustvariti kmečke vasi za domorodno populacijo in jih pripeljati v področja bližje mestom, vendar pa je projekt propadel. Nato so ustvarili indijanske rezervate, ki so bili nič drugega kot odprti zapore, kjer domorodni ljudje niso mogli glasovati, niti obiskovati druge člane skupnosti v drugih rezervatih. Pa vendar, to še zdaleč ni vse.
Življenje v rezervatu
Indijanski Zakon je bil tudi orodje za vzpostavitev šolskega sistema, ki še vedno visi nad zgodovino države in ohranja pri življenju to diskriminatorno zapuščino. V odprti manifestaciji kolonialne mentalitete, se je šolski sistem namenil izobraževati tako imenovane skupnosti ”divjakov” in jih prežeti z ”višjo civilizacijo” Kanade. Za ta namen je bilo na tisoče domorodnih otrok ločenih od družin in odpeljano v internate pod vodstvom cerkve. Tam so bili podvrženi rigoroznim ukrepom katoliških duhovnikov in nun. Prepovedana jim je bila uporaba domorodnega jezika, kar je jasen poskus rezanja kulturnih korenin. Njihova imena so bila spremenjena v evropska.
S spreobrnitvijo domorodnih ljudi v katolištvo ali protestantizem, dve večji religiji v današnji Kanadi, učenjem angleščine in francoščine, dveh glavnih jezikih, je Kanada ustvarila podreditev domorodne populacije. Leta 2008 je država dovolila oblikovanje Komisije za nacionalno resnico in pomiritev, ki je preiskala prakso asimilacije v 150 internatih, kjer je med 1883 in 1996, živelo okoli 150.000 domorodnih otrok. Tako se je začela kazati prava slika teh ustanov, kjer so odkrili veliko število neoznačenih grobov. Danes je jasno, da so katoliški duhovniki, ki so orkestrirali zlorabo in ostale nečloveške prakse nad domorodnimi otroci v internatih, posiljevali dekleta. Veliko število odkritih neoznačenih grobov je pripadalo dojenčkom, ki so pripadali domorodnim materam, ki so jih posilili katoliški duhovniki.
Poleg tega je iz internatov izginilo 10.000 otrok in njihovo usodo so potrdili tudi v primeru Mohawk Institute, internatu za pripadnike ljudstva Mohikancev, ki ga je vodila Angleška cerkev in Vatikan, do njegovega zaprtja leta 1970. Tukaj so bile uničene generacije domorodnih otrok in več kot polovica, se ni nikoli vrnila domov. Veliko je bilo pokopanih okoli šole v neoznačenih grobovih. Šola je bila zaradi obupne hrane poimenovana ”Kašasta luknja”.
Leta 1914 sta dva bivša učenca iz šole Mohawk Institute, obtožila šolskega ravnatelja rezanja las, zapiranja in fizične zlorabe. Primer je šel na sojenje 31. marca leta 1914, kjer je bilo učencema dodeljena odškodnina 400 dolarjev. Učenci so pogostokrat bežali iz šole, zato je osebje v kleti zgradilo zaporniške celice kamor so zapirali ubežnike. Bile so podobne temnim omaram v katerih so učenci morali preživeti več dni. Bivša učenka Lorna, ki je v šolo hodila od 1941 do 1945, se je spomnila, da so jo zaradi močenja postelje izpostavili električnemu šoku. Drugi učenec, Dawn, je dejal, da se je spolna zloraba dogajala v kurilnic v kleti, kjer je zvok peči zadušil njihove krike.
Sally General, prav tako bivša učenka Mohawk Institute od 4 leta do 13 leta, se spominja kako so jim odrezali lase. Poimenovali so jih kot ”pleškoti kašaste luknje”. Sally se je spomnila, da so jih zaprli v temno sobo in jim povedali, da jih bodo ”dobile podgane”. Jokali so ure in ure, ne da bi vedeli zakaj so kaznovani. Prav tako je bila spolno zlorabljena. In ko je po napadu začela krvaveti in šla k bolničarki, jo je ta pretepla in obtožila laganja.
Domorodni otroci in osebje Mohawk Institute
Odkritje teh grobov je bila posledica posnetega pričanja očividca Williama Coombsa. Njegovo pričanje vsebuje tudi spomin iz leta 1964, ko je bil star 12 let in hodil v šolo v Kamloops v Britanski Kolumbiji. Tam je opazoval prihod britanskega kraljevega para. Noč pred tem so otroci dobili nova oblačila, tudi hrane je bilo v količini, kot je niso videli več mesecev. Skupino otrok, ki so morali poljubiti kraljičine noge, so odpeljali na piknik ob jezeru. Tam se je kraljevi par, princ Filip in Elizabeta II., s skupino 10-ih otrok umaknil. Teh otrok, v starosti med 6 in 14 let, niso videli nikoli več.
William Coombes, umorjen februarja 2011
Elizabetha II. v Kanadi oktobra leta 1964
William Coombes je v šoli trpel huda mučenja s strani ”brata Murphyja”, ki je ubil najmanj dva dečka. Sam je videl, kako so malo deklico vrgli iz tretjega nadstropja v smrt. Murphy mu je polomil nekaj kosti v kleti šole, po tem ko je poskusil zbežati. Prav tako je nek večer videl duhovnika v vrtu pokopavati otroka iz šole.
Neoznačeni grobovi pri internatu Mariveal
Da je prišla grozljiva resnica na dan je posledica poguma Williama Coombsa in ostalih posameznikov, ter truda organizacij domorodnih skupnosti in voditeljev, ki ohranjajo in predstavljajo duhovno zvestobo njihovi preteklosti. Predstavljena zgodba domorodnih Indijancev v Kanadi je samo kaplja v morju grozodejstev, ki so se odvila pod žezlom Elizabete II. Tisti, ki misli, da se tega ne zavedajo naši politiki, ki v teh dneh pišejo žalnice Veliki Britaniji in kraljevemu dvoru, potem se zelo moti. Oni so isti psihopati, ki bi, če bi imeli to možnost, z veseljem zasedli njeno mesto, njen prestol in vladali z enako surovostjo.
