Webp.net-compress-image (12)

Namenjeno nam ljudem

Namenjeno nam ljudem, ki smo sami sebi največji problem

Deljenje ubija življenje,
ustvarja trpljenje.
Ločeni smo nemočni,
lahki smo plen,
skupaj pa rešimo vsak problem.

Združeni v duhu, k naravi strmimo, v vsem stvarstvu Boga – ljubezen slavimo.

Vidimo skozi iluzijo in se ne damo, skupaj kaj novega ustvariti znamo.

Naj si priznamo, da v umetnem svetu živeti več ne znamo. Kaj bomo z vso to kramo, če se v srcu ne poznamo.

Vse kar rabimo je v nas,
zato povzdignimo svoj glas.
Prišel je naš čas!

Mateja Novak

Mi smo Slovenci

Mi smo Slovenci

Slovenci, katero pot bomo izbrali?

Bomo našo zemljico zabarantali,
za drobiž jo tujcem dali?
Slovenija je vse, kar imamo,
nikomur jo ne damo!

Vladnim bomo pokazali,
našo voljo do življenja,
do svobode, ne do trpljenja.

Našo voljo bodo spoštovali,
in vedo naj, da mi smo jih izglasovali,
mi Slovenci!

Za odvzeto nam pravico vsako,
bodo odgovarjali, pred ljudstvom,
pred Slovenci.

Mi smo narod časti in slave!

Domovino bomo obranili,
z ljubeznijo bomo se borili.

Slavni, sloveči, častni, ljubeči in bojeviti,
to smo mi, SLOVENCI!

 

5. Glosa

5. Glosa

A veš Slovenec svoj dolg,

ker se ne izraziš?
Stopi naprej in povej,
spet Ga ne bo!

V svoji deželi sem Jaz Gospodar,
vračam ti pajčevine nad nami!
Sejal že boš, a kaj boš žel,
kaj neki gre v naše pitne vodé?

Kam si se skrilo, Moje Sonce,
plodove bujne pobiral bom?
Je šiba vražja, ki po nas udarja,
mali zbodljaj, tvoja cepitev.

Znova in znova račun bo izstavljen.
Si prašiček pečen, na pladenj položen.
Svoboda, paa, paa, moja lutka postaneš
sodobne naprave, mišolovke.

Ko zadnje drevo omahne,
za hitrejšo povezovalno tehniko,
kaj kmalu spoznamo:
»Težka noč te čaka.
Zbudi se Slovenec!«

A veš Slovenec svoj dolg?
Kaj te krepi in kaj ubija?
Prodaš svojo rodno grudo,
da tujec si brke masti.

Sam pa vse bolj hiraš,
ker se ne upiraš.
Ker se ne izraziš,
sam sebe poraziš.

Poslušaj Slovenec,
stopi naprej in povej:
»Tu, na tej zemlji
sem Jaz Vladar!
Se ne predam,
se ne prodam.
Za vse večne čase,
mi srčece vlada.
Srce ljubo, srce drago.«

Tujec pa pravi:
»Tu so cekiiiniii.«
Gledam Ga neomajno,
le zamahnem z roko,
spet Ga ne bo!

V svoji deželi sem Jaz Gospodar,
cenim svoj jezik, matere dar.
Moja kultura je starodavna,
moja zvestoba brezkrajna.

Škorenj vstopa v našo deželo,
da polasti si vse, kopno, morje, zrak.
S pretvezo repatice,
odnese mir in vse potice.
Vračam ti pajčevine nad nami,
Jaz pa diham le čisto nebo.

Ha, ha, ha, repenči se sovrag.
Potrese drevo in premika gore.
Sejal že boš, a kaj boš žel?
Pošlje hlad, se vije po deželi,
ko sonce si zakriva oči,
z oblaki prelepimi.

Al’ z oblaki rdečimi, od prahu prevlečeni.
Poškropljeno nebo joka navzdol,
ječijo reke, potoki in morje.
Kaj neki gre v naše pitne vodé?
Basta! Sračkanja dovolj je!

Kam si se skrilo, Moje Sonce?
Sončece zlato, sonce ljubó.
Kako zrasla moja bo pšenica,
ko pa sramežljivo si tako?
Kako se bom nahranil,
če pridelka svoj’ga ne bom obranil?

Bom jarke kopal,
da vodo pripeljal,
do sušne njivice bom.
Bom steklo postavil,
da hlad se prežene,
plodove bujne pobiral bom.

Krona vsega vsa, ni palica Božja,
je šiba vražja, ki po nas udarja.
Umetno skovana,
da v past nas ujame,
z okovi nove nesnage.

Mali zbodljaj, tvoja cepitev,
glej zlomka, hitra rešitev.
Ne stokaj, ko resnico spoznaš,
da stokrat bolj udarjen si potem.

Označen in sledljiv, viden in berljiv.
Vsepovsod nadzorna očesa
in vesoljna ušesa.
Kdaj kregaš se, kdaj robantiš, kdaj zebro spregledaš,
nihče ti čez prste ne pogleda,
znova in znova račun bo izstavljen.

Zakaj še gotovina, zakaj bi svoje premoženje skrival?
E-tolar vse reši, bi vse razkrival.
Vse dokler, kar tako, tvoj račun ne izbriše se.
Si prašiček pečen, na pladenj položen.
Še malo, pa grizeš med sabo se.
Če usta preveč odpreš,
in jezik stegneš, futr novim tovarnam postaneš.
Pa ko ne moreš več, ko nepokoren, hipoma ugasnjen.

Vampirček pravi, le kapljico daj,
te popeljem v kraj,
kjer plesal boš, kot hotel bom sam.
Vate bom spustil hitrost neomejeno,
še vedel ne boš, koliko ‘maš telo obremenjeno.
Kak’ boš mislil, čutil, se počutil,
odločal bom jaz.
Svoboda, paa, paa, moja lutka postaneš.
Pošljem ti vibro: izdajaj in to izvajaj.

Sodobne naprave, mišolovke,
strežejo našim najglobljim željam,
dokler jim sami nismo strežaj.
Spet goflo zapri, nimaš pravice glasu,
tu pač markiral ne boš!

Kaj dihal boš, gozdar,
ko zadnjič zamahneš?
Ko zadnje drevo omahne
pod tvojo s’kiró?
Nič ti ne ostane,
zato lačni bomo vsi.

Mestni veljaki, sodobni Krpani,
sekajo jih vse, za mesarice,
za d’narčke, cekinčke.
Za hitrejšo povezovalno tehniko,
starikavi bodo vsi.
Zato kisika ne da Mati Narava,
zaman hlastajo po zraku.
Padejo vsi.

Človeške poplave, vere Allah’a,
kaj kmalu spoznamo,
postrežejo si, kar jim ne uide.
Huda stvar, da greš na meje,
ubranit naše imetje, kulturo, žene.

Glej zvezdo na nebu,
ko pluje čez svod.
Kmalu spoznal boš,
kaj spusti se odtod.
Težka noč te čaka.
Ne ločil boš, pravega od nepravega,
le srcu prisluhni pa izbereš tapravega.

Zbudi se Slovenec,
stopi naprej in povej:
»Tu, na tej zemlji
sem Jaz Vladar!
Se ne predam,
se ne prodam.
Za vse večne čase,
mi srčece vlada.
Srce ljubo, srce drago.«

Čip

Čip

Če boš Slovenec še dolgo spal,
kmalu pod nos pride ti ukrep,
in z njim le še spomin bo gotovina,
to zadnje varovalo,
da obstane ti lastnina.

Iskreno te vprašam,
a ti več pomeni stroj in tehnologija,
ki jemljeta ti življenja strast,
z njo vse kar poseduješ,
ti vzela bo oblast.

Predniki v grobu se obračajo,
ti pa še kar v robota se spreminjaš,
srce njegovo pa je le posoda prazna,
pazi, pazi,
tvoja usoda bo porazna.

Naša sodobnost

Naša sodobnost

Človek sodobnosti res je zabaven!
Kopiči bogastvo,
se v denarju utaplja,
najema kredite,
a na bistvo pozablja.

Bo cena velika,
za denar previsoka!

Denar je iluzija …
ki prišlá mu je v kri,
razvita tehnologija
mu slepi oči.

Denar je bolezen … a to že veš?
Ni ga zdravila,
ki jo pozdravi,
tehnologija najboljša
on pa suženj tapravi!

Kaj je srcé, človek ne ve.
Inteligenco razvija namesto srcá,
ustvarja robota,
to vse je kar zna!

Med človeštvom in robotizmom bo ločnica nastala,
vedno bo večja,
dokler bo Zemlja zdržala.
Ob svojem času se bo tudi sama vdala.

Sodobni človek naravo zanemarja.
Pozablja, da sleherno drevo kisik ustvarja.
Res mu ni jasno, da ona mu daje,
hrane obilja, na travniku cvétke,
bo hrano pozabil in jedel tablétke.

Kaj pa sledi, to vemo že vsi!
Jutro bo têžko,
za vse ki še spijo.
Bo čip na sporedu,
da v telo ga vsadijo.

Resnica je kruta, priznam.
Nikar ne dovoli,
da v rani obupa
sodiš si sam.

NIKAR NE OBUPAJ …
ker prihodnost je svetla!
Kanček modrosti,
to vse je kar rabiš!
Potrpežljivo počakaj,
ne boj se bridkósti!

Slovencu pot bo zvezda kazála,
to je največ, kar mu Svetloba bo dala!

Ni vse res, kar učili so nas!
So prikrili resnico, niti vedeli nismo,
a bomo kmalu spoznali, kdo sploh mi smo.
O veličini Slovénov, ki se niso vdali,
bitko za bitko so zmagovali!

Slovensko bodočnost bo resnica krojila,
ki speč spomin bo duši obudila.

SLOVENI, SLOVENI!!!
Bitko bomo Ljubezni bíli,
ki po žilah nam jo srcé poganja!

SLOVENI!
Venec, Čast in Slava …
Temno silo nad deželo našo,
borbenost duhá premaga.
Mi čuvamo lastnino, hišo,
to je naš razcvet in naša zmaga!

Naš čas

Naš čas

To je pesem, ki razkriva,
kam nas čas je pripeljal,
Krona, ki poziva,
da narod poenoti se.

Obilje nas zapušča
in materialnost nam razpada,
človeka uči, da spušča,
saj denar ga pelje do propada.

Jokajoče in trpeče
bo obdobje, ki prihaja,
marsikdo ne vidi sreče,
ki v njemu se nahaja.

Ej Slovenec ZBUDI SE
in trpljenje si prihrani!
Ko še čas je reši vse,
kar v ponos je tvoji dlani.

Kmalu bomo le spoznali,
kam … so nas pripeljali.
V svet trpljenja, bolečine,
ko Slovencu zemlja zgine.

Od nekdaj hrepeneli smo,
po svobodi in radosti.
A vse to izgubili smo,
dobili pa bridkosti.

Ne reci ‘ni mi mar’,
steci in ZAKRIČI,
ker sam si gospodar,
svoje zemlje poglavar!

Enkrat prišel bo ta čas,
ko huda ura se zgodi,
da Slovenca prebudi.
Spečo dušo našel bo,
ker Ljubezni ji želi.

Cele dneve bo jokal
ker deželo je zabarantal,
ker prespal je tisti čas,
ko se je še lahko izrazil na glas.

NOV ZAČETEK

Enajst je ura bila,
nov začetek porodila.
Vse za kar garali smo,
nam Ljubezen bo vrnila.

Slovenec

Slovenec

Oooooooj Slovenec,
a že slišiš kaj v tebi poje,
ta pesem tvojih prednikov,
ki poje da v tebi moč in slava se pretaka,
kaj počneš,
zate ni življenje siromaka.

Globoko pod lažmi,
v tebi so skrivnosti skrite,
in teh izbrisati moč ni,
v tebi,
mogočna sila spi.

Oooooooj Slovenec,
vstani, vstaniiiiii,
vrli Krpan in Klepec,
brada sedemkrat okoli mize je ovita,
vstani, vstaniiiiii,
da ne bo dežela vsa razrita.

Čas je da svet spet zate sliši,
da zbudiš slavo sina sloveče matere,
in s podporo samega neba,
nate bosta vedno luna in sonce sijala,
ti se samo zbudi,
in bodi srce, bodi moč, bodi skala.